NA KOŽO

Komentar Marka Uršiča: Pogača na pogačo, Pogačar

Pogačar ali Roglič pri zmagah nimata monopola, tudi tradicionalne velesile imajo svoje interese.
Fotografija: Tadej Pogačar. FOTO: Instagram T. P.
Odpri galerijo
Tadej Pogačar. FOTO: Instagram T. P.

Tadej Pogačar ne more zmagati na vsaki kolesarski dirki, čeprav si to slovenska javnost in novinarji iz vsega srca želijo. To je tako kot z naravo. (Kapitalistični) človek bi jo za svoje finančne namene izrabil do zadnje mrvice, jo vsakič premagal, a narava ni kak gibraltarski nogometni klub. Tudi ona bo z veliko prednostjo dobila kakšno tekmo, a svoje mreže v nobenem primeru ne more ohraniti čiste. Tako jo je namreč človek že onečedil, za dobiček bi posekal zadnje drevo v amazonskem pragozdu ali izkopaval rudnine na Antarktiki, čeprav je slednje s sporazumom prepovedano.

Kapitalistična nrav je namreč takšna, da lahko vse propade (države, prebivalci, narava), le da imamo (pre)polne malhe denarja in ga lahko »serjemo«. Če bomo z milijardami odšli v grob, pač bomo. Če so se zaradi vojne v Ukrajini zmanjšali dobički, jih je treba z dvigom cen obnoviti na staro raven. Če vojaška industrija »stagnira«, je treba po Vietnamu, Afganistanu, Iraku, Libiji, Siriji ... to ponovno zagnati z vso silo, poleg novcev, ker bodo vse strani v konfliktu zdaj pospešeno kupovale orožje, pa bo strateško priložnostno pritekla še nafta s področij vojaškega posredovanja.

Športni kapitalizem izrablja kolesarske dirke v naravi kot tržno blago, kolesarski zvezdniki pa z uspehi produktu dvigujejo vrednost. Tadej Pogačar ali Primož Roglič pri zmagah nimata monopola, tudi tradicionalne velesile v biciklizmu Belgija, Nizozemska, Francija, Španija, Italija imajo v kolesarskem športu svoje finančne, industrijske in kapitalistične interese. Trg mora živeti, biti dinamičen, tako je glede industrije rekreativnega kolesarstva tudi v Sloveniji. Navdušenci za svoje prostočasno bicikliranje potrebujejo kolo, dres, druge »malenkosti« ... Proizvajalci športne opreme, ekipe, kolesarji, vsak si torej želi svoj kos pogače. Če se pregovorno pravi kamen na kamen, palača, zrno na zrno, pogača, lahko torej zapišemo tudi naslednje: pogača na pogačo, Pogačar. Če pa so v tej pogači »drobtinice« arabskih stricev s polnimi kovčki denarja, potem je to, seveda navezujoč se na športne uspehe, odličen posel.

Predstavitvene informacije

Predstavitvene informacije