Komentar Lovra Kastelica: Sok in kava
Zadnjič mi je osebna zdravnica očistila oba sluhovoda. Ali gre za kakšen ritual, ne vem, vem pa, da mi je po obeh uspelih poskusih pred nos pomolila vsakič še ledvičko in lahko sem videl več kot jasno to znamenito motorno olje, v katerem plavajo vselej še nekakšni kosi.
Anekdota pripoveduje o tem, da je korak do sreče enak polovici nohta.
In ko sem po daljšem času že spet na polno zaslišal, se mi je seveda kar smejalo. In ko se mi takole smeji, bi vsakemu, ki pride mimo, stisnil pod roko ene deset dek mlete kave in liter breskovega soka. Ker pa kave in soka seveda nisem imel, sem lahko zdravnico osrečil le z naslednjo anekdoto, takole gre … Pomagaj, nič ne slišim! me je nekoč poklicala. Izvedel sem, da ne sliši ne avta, ne psa, da v bistvu nič ne sliši. K zdravniku me pelji!
Sonce je prijetno grelo in takle čas je moral biti, ko je družinski zdravnik na balkonu vaške ambulante srkal pijačo in kadil. In ko je zaslišal, da je pod njim nekdo parkiral, je bliskovito vstal, ogorek frcnil čez balkon, stopil v natikače ter že od daleč zaklical: Ja, vas pa že dolgo ni bilo!
Ga pije? je nekaj zagodrnjala. Nikoli se me še ni tako razveselil.
Čakalnica je bila prazna in že na vrhu stopnišča jo je toplo sprejel: En lep dober dan, prav dobro izgledate!
Kaj je rekel? me je vprašala s hrapavim glasom kakor tisti gluhi kralj iz Petanove pravljice.
Da dobro izgledaš!
Veste, popolnoma nič ne slišim! Najbolje, da me kar k specialistu pošljete, mu je hitela modrovati.
Takole se dogovoriva: najprej vas bom pregledal, potem pa vas napotim k specialistu, se strinjate?
Kaj je rekel?
Zdravnik jo je v tistem spoštljivo potrepljal po njenem hrbtu, za nameček pa še narahlo sunil, da je ženička kar potekla proti ambulantni postelji ter se kot kakšen kolut prevalila nanjo.
Medicinska sestra je zaprla vrata, jaz pa sem počakal v čakalnici. Pa saj ne vem, če so minile tri minute, ko sem že zaslišal njen zmagoviti krik: Spet slišim!
Kaj je bilo? me je glodalo.
Za pol nohta masla so mi potegnili!
Česar nisem nikoli več pozabil. Kot tudi ne, da sem moral v znak zahvale brž še po deset dek mlete kave in po liter breskovega soka. In ko sem toliko let zatem tudi sam na lastni koži občutil, kako malo je včasih treba, da lahko človek že spet svobodno in normalno zadiha, sem se v trenutku spomnil te anekdote, ki pripoveduje v bistvu o tem, da je korak do sreče enak polovici nohta, srečo, ki se je sicer ne da prijeti, pa v njenem trdnem agregatnem stanju predstavljata navadna – sok in kava.
