Komentar Dušana Malovrha: Sahara v Sloveniji
Preden sem med velikonočnimi prazniki zjutraj zagnal jeklenega konjička, sem s šip obrisal kondenz rumenkasto-opečnate barve. Pa nisem vozil po blatu ali kraški terrarossi. In gume so bile normalno umazane. Seveda, saj umazanija nevsakdanjih odtenkov na avto ni prišla od spodaj, marveč od zgoraj.
V avtu poslušam postajo, ki posreduje največ informacij, redno gledam informativne oddaje na teve in vse preveč čekiram spletne portale. Toda o puščavskem prahu na velikonočnem obisku v Sloveniji nisem kaj dosti izvedel. Naposlušamo se napovedi o prihodu vsake vremenske fronte, pred možnostjo hude ure prižigamo alarme vseh barv. Pravilno. Ko je nad naše kraje prineslo Saharo, pa opozoril pristojnih skorajda ni bilo. Če že, so bila obvestila, pa komaj kakšen nasvet.
In to kljub temu, da občutno presežena koncentracija trdnih delcev (PM 10) zaradi puščavskega prahu v zraku sploh ni nedolžna zadeva, v Sloveniji pa je ogromno ljudi, ki imajo težave z dihanjem: po nekaterih podatkih je celo 16 odstotkov astmatikov, 100.000 ljudi boleha za kronično obstruktivno pljučno boleznijo ... Vsekakor dovolj državljanov in davkoplačevalcev, da bi se pristojni lahko potrudili za pravočasno informacijo.
Tam, kjer ni informacij, pa se razcvetijo dezinformacije. Tokrat se je o mrčastem ozračju na družbenem omrežju razpasla teorija zarote, češ da so na Kemijskem inštitutu analizirali pesek in »našli aluminij, barijev nikelj in arzen (kovine, ki jih v puščavi Sahara NI!!), v količinah, ki do 700-krat presegajo dovoljene meje«. No, Kemijski inštitut je na vprašanje Slovenskih novic odgovoril: »Takšnih analiz na Kemijskem inštitutu nismo opravili.«
Če smo pogrešali informacij o puščavskem prahu, pa sta bila pred veliko nočjo dva srbska gornika popolnoma gluha za vsa svarila slovenskega prijatelja. Vzpon v Triglavski severni steni v izjemno slabem vremenu je bil samomor. Pa vendar sta šla. Še tako alarmantno in racionalno opozorilo ni zaleglo. Postala sta že 6. in 7. letošnja žrtev nesreč v naših gorah, lani v celem letu se je smrtno ponesrečilo 13 ljudi.
Ampak takšni smo. Ne prenesemo, če se nam zdi, da nas kdo sili v kaj koristnega, obenem pa ne maramo, če nas hoče kdo odvrniti od česa nevarnega. Radi zdrvimo po svoje. Včasih se žal ne izide.
