NA KOŽO
Komentar Darinke Pavlič Kamien: Beljakovine od tu ali tam?
Govedina je med vsemi vrstami mesa, če odmislimo butično ovčje in kozje, Sloveniji najbolj pisana na kožo.
Odpri galerijo
Z zadovoljstvom lahko opazujemo, kako se javno mnenje glede načina pridobivanja in vrste naše prehrane iz precej enoznačnega spreminja v bolj uravnoteženo razumevanje položaja, v katerem je slovenska pridelava hrane. Čeprav se je ob koncu poljske konference o podnebnih spremembah spet pojavilo razmišljanje o potratnosti uživanja mesa, posebno govedine, se hkrati pojavljajo tudi glasovi tistih, ki zaščite okolja ne razumejo samo v luči nerazumnega zavračanja uživanja živalskih beljakovin.
Hvala bogu, kajti v Sloveniji bi, na primer, prenehanje uživanja govejega mesa pomenilo nevarno odrekanje prehranski varnosti, saj bi močno zožilo možnosti, da si sami pridelamo potrebno hrano.
Govedina, če hočete ali ne, je med vsemi vrstami mesa, če odmislimo butično ovčje in kozje, Sloveniji najbolj pisana na kožo. Perutnine ali prašičev namreč ni mogoče rediti na pri nas prevladujočih travnikih in planinskih pašnikih.
Kaj nam je torej storiti? Varovati okolje z zmanjševanjem prireje mesa, ki je v naših razmerah najbolj logična prilagoditev naravnim danostim? Res je, da v idealnih razmerah za pridelavo beljakovin iz stročnic potrebujemo manj površin, kot jih za prirejo živalskih beljakovin, na primer iz govedine. Toda v realnem svetu ni idealnih razmer. Če že odmislimo njihovo slabšo prebavljivost, lahko stročnice racionalno pridelujemo le na kakovostnih njivskih površinah, ki pa jih v Sloveniji vse bolj primanjkuje.
Zanje bi po podatkih, ki so zakrožili po medijih – 0,01 kvadratnega metra kmetijskih površin za pridelavo 1 grama beljakovin –, potrebovali 365 kvadratnih metrov njiv na prebivalca, torej skoraj polovico tega, kar nam je na voljo. Na drugi strani pa bi zaraščanju prepustili preostalih 1200 kvadratnih metrov razpoložljivih kmetijskih površin, ki jih lahko racionalno izkorišča predvsem živinoreja.
V primeru, da bi se okoljske spremembe stopnjevale z nezmanjšano hitrostjo, lahko kaj hitro ostanemo brez brazilske soje, ameriških oreščkov in drugih globalnih dobrot, zato bomo slej ko prej za oskrbo z beljakovinami potrebovali domačo govedino, ne glede na to, kako »potratna in nezdrava« je.
Hvala bogu, kajti v Sloveniji bi, na primer, prenehanje uživanja govejega mesa pomenilo nevarno odrekanje prehranski varnosti, saj bi močno zožilo možnosti, da si sami pridelamo potrebno hrano.
Govedina, če hočete ali ne, je med vsemi vrstami mesa, če odmislimo butično ovčje in kozje, Sloveniji najbolj pisana na kožo. Perutnine ali prašičev namreč ni mogoče rediti na pri nas prevladujočih travnikih in planinskih pašnikih.
Kaj nam je torej storiti? Varovati okolje z zmanjševanjem prireje mesa, ki je v naših razmerah najbolj logična prilagoditev naravnim danostim? Res je, da v idealnih razmerah za pridelavo beljakovin iz stročnic potrebujemo manj površin, kot jih za prirejo živalskih beljakovin, na primer iz govedine. Toda v realnem svetu ni idealnih razmer. Če že odmislimo njihovo slabšo prebavljivost, lahko stročnice racionalno pridelujemo le na kakovostnih njivskih površinah, ki pa jih v Sloveniji vse bolj primanjkuje.
Govedina je med vsemi vrstami mesa, če odmislimo butično ovčje in kozje, Sloveniji najbolj pisana na kožo.
Zanje bi po podatkih, ki so zakrožili po medijih – 0,01 kvadratnega metra kmetijskih površin za pridelavo 1 grama beljakovin –, potrebovali 365 kvadratnih metrov njiv na prebivalca, torej skoraj polovico tega, kar nam je na voljo. Na drugi strani pa bi zaraščanju prepustili preostalih 1200 kvadratnih metrov razpoložljivih kmetijskih površin, ki jih lahko racionalno izkorišča predvsem živinoreja.
V primeru, da bi se okoljske spremembe stopnjevale z nezmanjšano hitrostjo, lahko kaj hitro ostanemo brez brazilske soje, ameriških oreščkov in drugih globalnih dobrot, zato bomo slej ko prej za oskrbo z beljakovinami potrebovali domačo govedino, ne glede na to, kako »potratna in nezdrava« je.
Predstavitvene informacije
22:45
Uspešna poslovneža