KOMENTAR
Kolumna Tomaža Miheliča: Ne obupat!
Preden nekomu očitate njegove napake, se raje zazrite v svoje.
Odpri galerijo
Preden nekomu očitate njegove napake, se raje zazrite v svoje. FOTO: guliver/GETTY IMAGES
Vsakdo izmed nas se je že znašel pod pritiski tujih mnenj. Nekateri jih vržejo čez rami, druge podžgejo in motivirajo, marsikoga pa potolčejo in pahnejo v brezupen položaj. Biti trden in se ne ozirati na mnenja drugih je veliko lažje reči kot storiti. Ko si enkrat na tleh in se te lotijo v občutljivih letih odraščanja, se pogosto znajdeš v brezizhodnem položaju. Takrat je vsakršen pogled v ogledalu podoben srečanju s hudičem. V njem iščemo zgolj napake, prav nič lepega ne vidimo v svojem odsevu. Le kako bi se vedli drugače, ko pa nas sošolci, prijatelji, celo starši opominjajo na vsakršno, še tako majhno spremembo.
Prekleto neprizanesljivi znajo biti s podajanjem svojih mnenj in niti za nianso se ne smeš razlikovati od povprečja, saj je to alarm za posmeh in kruto obračunavanje. O tem nas je, po prejemu prestižnega zlatega kipca za pesem v filmu Zvezda je rojena, opozorila Lady Gaga, ki se tudi sicer skozi kariero zavzema za bolj odgovorno ravnanje z našimi mnenji. Preden je dobila prvo veliko priložnost, da izrazi svojo neprecenljivo ustvarjalnost, je prehodila pravi pekel zatiranja. Naposlušala se je očitkov, kako nesposobna in brez talentov v resnici je in da iz nje nikoli nič ne bo.
Da bi nekomu prizadejal hude bolečine, ne potrebuješ udarcev, ampak le besedo, ki zareže v krhko dušo, kakor vroč nož v maslo. Psihično nasilje pušča bistveno globlje posledice kot fizično, kajti konstantnih pritiskov, nizkih udarcev in načrtnega teroriziranja ne opazimo na prvi pogled. Nikjer ni vidnih modric ali drugih sledi zlorab, žrtev pa kljub temu tone v pogubo. Vsakodnevno prebiramo zgodbe o mladih dekletih in fantih, kako iz obupa skačejo skozi okna večnadstropnih stavb, pod drveče vagone tovornih in potniških vlakov, z mostu, da bi se rešili prežeče nevarnosti nevzdržnih napadov. Poslušamo in ne slišimo, gledamo in ne vidimo. Vrstniki so prepojeni s sovraštvom, kot z nekakšnim obrambnim mehanizmom, saj je čutnost rezervirana za šibke. Če želiš preživeti, moraš udariti nazaj, vsaj tako so nas učili stari starši.
Jaz sem raje pobegnil in s solzami spral sram, vse dokler jih ni zmanjkalo. Nikoli mi ni bilo jasno, zakaj se ljudje tako strastno naslajajo nad tem, da nekomu povzročajo bolečino. Seveda ni nič narobe s petelinjenjem in brušenjem karakterjev, a spravljati se na fizično ali čustveno šibkejše, na tiste, ki znajo več od tebe in s svojim intelektom ali talentom barvajo sivo povprečje, izhajajo iz skrhanih socialnih okolij, to pa je eno navadno slabičarstvo. Vprašajte se, kaj narediti, da bi se kot družba otresli teh sadističnih vzgibov! Prebrati naslov članka črne kronike in izraziti sožalje materi, ki je izgubila otroka zaradi nasilne družbe, je mnogo premalo. Kdaj ste nazadnje napisali kaj lepega, spodbudnega, kdaj ste nekomu rekli, da je dober, lep, pameten, sposoben …
Vrzite na tehtnico očitke in jih primerjajte s spodbudami, pa boste videli, da vam še veliko manjka do popolnega ravnovesja. Tistim na drugi strani pa ne ostane nič drugega, kot da upajo in ne obupajo, kajti izživljanje nad sočlovekom je postala naravna selekcija za preživetje v tem pobesnelem svetu in le čustveno močni so pravi zmagovalci.
Prekleto neprizanesljivi znajo biti s podajanjem svojih mnenj in niti za nianso se ne smeš razlikovati od povprečja, saj je to alarm za posmeh in kruto obračunavanje. O tem nas je, po prejemu prestižnega zlatega kipca za pesem v filmu Zvezda je rojena, opozorila Lady Gaga, ki se tudi sicer skozi kariero zavzema za bolj odgovorno ravnanje z našimi mnenji. Preden je dobila prvo veliko priložnost, da izrazi svojo neprecenljivo ustvarjalnost, je prehodila pravi pekel zatiranja. Naposlušala se je očitkov, kako nesposobna in brez talentov v resnici je in da iz nje nikoli nič ne bo.
Da bi nekomu prizadejal hude bolečine, ne potrebuješ udarcev, ampak le besedo, ki zareže v krhko dušo, kakor vroč nož v maslo. Psihično nasilje pušča bistveno globlje posledice kot fizično, kajti konstantnih pritiskov, nizkih udarcev in načrtnega teroriziranja ne opazimo na prvi pogled. Nikjer ni vidnih modric ali drugih sledi zlorab, žrtev pa kljub temu tone v pogubo. Vsakodnevno prebiramo zgodbe o mladih dekletih in fantih, kako iz obupa skačejo skozi okna večnadstropnih stavb, pod drveče vagone tovornih in potniških vlakov, z mostu, da bi se rešili prežeče nevarnosti nevzdržnih napadov. Poslušamo in ne slišimo, gledamo in ne vidimo. Vrstniki so prepojeni s sovraštvom, kot z nekakšnim obrambnim mehanizmom, saj je čutnost rezervirana za šibke. Če želiš preživeti, moraš udariti nazaj, vsaj tako so nas učili stari starši.
Jaz sem raje pobegnil in s solzami spral sram, vse dokler jih ni zmanjkalo. Nikoli mi ni bilo jasno, zakaj se ljudje tako strastno naslajajo nad tem, da nekomu povzročajo bolečino. Seveda ni nič narobe s petelinjenjem in brušenjem karakterjev, a spravljati se na fizično ali čustveno šibkejše, na tiste, ki znajo več od tebe in s svojim intelektom ali talentom barvajo sivo povprečje, izhajajo iz skrhanih socialnih okolij, to pa je eno navadno slabičarstvo. Vprašajte se, kaj narediti, da bi se kot družba otresli teh sadističnih vzgibov! Prebrati naslov članka črne kronike in izraziti sožalje materi, ki je izgubila otroka zaradi nasilne družbe, je mnogo premalo. Kdaj ste nazadnje napisali kaj lepega, spodbudnega, kdaj ste nekomu rekli, da je dober, lep, pameten, sposoben …
Vrzite na tehtnico očitke in jih primerjajte s spodbudami, pa boste videli, da vam še veliko manjka do popolnega ravnovesja. Tistim na drugi strani pa ne ostane nič drugega, kot da upajo in ne obupajo, kajti izživljanje nad sočlovekom je postala naravna selekcija za preživetje v tem pobesnelem svetu in le čustveno močni so pravi zmagovalci.
