NA EKS
Kolumna Marije M. Kotnik: Slovenija je rešena
Na trenutke se zdi, da športni program nacionalne televizije vse bolj postaja zasebni športni piar program Nogometne zveze Slovenije.
![Fotografija: Ricardinho (10), igralec prvenstva, in Aleksander Čeferin, predsednik Evropske rokometne zveze UEFA, med podelitvijo pokala in medalj na Evropskem prvenstvu v futsalu 2018 za moške, v Ljubljani, 10. februarja 2018. [Čeferin Aleksander,Ricardinho,finale,futsal,mali nogomet,nogomet,UEFA,šport,športniki,Evropsko prvenstvo] FOTO: Uroš Hočevar](/media/images/20201220/221227.width-932.jpg)
Odpri galerijo
Ricardinho (10), igralec prvenstva, in Aleksander Čeferin, predsednik Evropske rokometne zveze UEFA, med podelitvijo pokala in medalj na Evropskem prvenstvu v futsalu 2018 za moške, v Ljubljani, 10. februarja 2018. [Čeferin Aleksander,Ricardinho,finale,futsal,mali nogomet,nogomet,UEFA,šport,športniki,Evropsko prvenstvo] FOTO: Uroš Hočevar
Slovenija je rešena! Aleluja. No, tako smo lahko pomislili, ko smo poslušali poročanje kar treh nacionalkinih športnih novinarjev Anžeta Bašlja, Saška Jerkoviča in Urbana Laurenčiča na dan, ko so Matjaža Keka na Brdu pri Kranju ustoličili na položaj selektorja slovenske nogometne reprezentance. Prvi je svoje videnje pokazal za TV-dnevnik, drugi za Šport po njem, tretji pa za Šport po Odmevih.
Matjaž Kek je vsekakor frajer in pretkan nogometni strokovnjak. To vemo pravzaprav vsi, ki ga poznamo, še najbolj navijači hrvaške Rijeke, saj je njihov ljubljeni klub pod njegovim vodstvom postal prvak lepe njihove. Tako vemo tudi, da je pragmatičen človek, da ne daje nepremišljenih izjav, predvsem pa, da ne obljublja, da se bo zdaj, ko je postal prvi med žogobrcarji pri nas, takoj začela nogometna pravljica izpred osmih let, ko je bila slovenska nogometna reprezentanca res uspešna in se je že drugič uvrstila na svetovno nogometno prvenstvo, takrat v Južni Afriki. Tam so sicer izpadli v prvem krogu, ampak kot se spomnim, ne zaradi slabe igre, temveč bolj zaradi spleta nesrečnih okoliščin. No, saj takrat je reprezentanco tudi vodil Kek, a je le treba priznati, da je imel na voljo veliko bolj nadarjene mladce, ki so bili pripravljeni za svojo državo tekati do nezavesti in res »pustiti srce na igrišču«, kot nogometaši radi ponavljajo, ko jih na primer vprašaš, kako bo na tekmi. Zdaj, ko je prevzel trenutno res povsem razštelane fante v reprezentanci, je pač iluzorno pričakovati, da bo čez noč iz njih naredil uigran orkester. Sčasoma mu to seveda lahko uspe, o tem sploh ne dvomim.
Kakor koli, zdaj je Kek postal šef in zdaj bo bolje. No, to vsi, ki se vsaj malo na fuzbal spoznamo, tudi pričakujemo. Ker pa smo istočasno realni, vemo tudi, da mu verjetno ne bo uspelo v prvem mandatu, temveč šele v drugem ali tretjem. Seveda, če mu bodo nogometni bolj kot ne kvazistrokovnjaki, ki jih pri nas nikoli ne zmanjka, to dovolili. Uf, zdaj sem pomirjena, saj je Slovenija rešena, vsaj kar se nogometa tiče.
Veliko težje bo rešiti vse preostalo, kar pri nas zaradi takšnih ali drugačnih razlogov ne funkcionira najbolje.
Pa nazaj k trem nacionalkinim športnim mušketirjem z začetka kolumne. Vsi trije so skorajda enako kot ob ustoličenju Keka za selektorja poročali pred kakim letom, ko je taktirko v reprezentanci prevzel zdaj že odstavljeni Tomaž Kavčič. Tudi takrat je bilo poročanje na TV Slovenija takšno, kot da smo Slovenci nogometna velesila, Kavčič pa najmanj trener vseh trenerjev – ne mislim na Ćira Blaževića –, ampak najmanj na Arsena Wengerja, Joseja Mourinha ali še katerega bolj fensi nogometnega strokovnjaka.
Pravzaprav se že nekaj časa sprašujem, zakaj je v zadnjem času nogomet (domač ali tuj) na slovenski nacionalni televiziji v prav vsakih športnih poročilih, ne glede na to, ali se kaj pomembnega dogaja ali ne. Povrhu je slovenska nacionalna nogometna vrsta pravzaprav najslabša med nacionalnimi reprezentancami. V vseh drugih športih smo Slovenci precej uspešnejši. Zdi se, da več ko lahko o nogometu slišimo in vidimo na nacionalni televiziji, slabše gre fantom na nogometnih igriščih.
Razumem sicer, da je nacionalka letos pridobila pravice za prenos državnega nogometnega prvenstva in da Gregor Peternel & Co te tekme pač morajo spremljati, a vendarle. Vzhičeno in oh in sploh poročajo tudi kar tako o nogometu. »Tja v tri dni,« bi rekel moj prijatelj, poznavalec slovenskega nogometa, s katerim rada pokomentirava dogajanje na našem trenutno res bledem nogometnem polju.
Zdi se, da bolj kot to, da bi skrbeli za uravnotežen program, ob katerem bi gledalci – no, pač še tistih nekaj nas, ki še vedno spremljamo nacionalno televizijo – izvedeli več o športih in športnikih in res videli vse, kar se ta dan na različnih športnih prizoriščih dogaja, na trenutke vse bolj gledamo zasebni športni piar program Nogometne zveze Slovenije. Ah, seveda, saj v nogometu je tudi največ denarja, mar ne? Vsaj če lahko verjamemo predsedniku Uefe Aleksandru Čeferinu, ki ima edino težavo s tem, ker imajo v blagajni preveč denarja.
Hm, kaj ni nogomet le najpomembnejša postranska stvar na svetu? V Sloveniji se zdi, da gre vsak trenutek, ko govorijo o nogometu, najmanj za življenje in smrt slehernega državljana.
Matjaž Kek je vsekakor frajer in pretkan nogometni strokovnjak. To vemo pravzaprav vsi, ki ga poznamo, še najbolj navijači hrvaške Rijeke, saj je njihov ljubljeni klub pod njegovim vodstvom postal prvak lepe njihove. Tako vemo tudi, da je pragmatičen človek, da ne daje nepremišljenih izjav, predvsem pa, da ne obljublja, da se bo zdaj, ko je postal prvi med žogobrcarji pri nas, takoj začela nogometna pravljica izpred osmih let, ko je bila slovenska nogometna reprezentanca res uspešna in se je že drugič uvrstila na svetovno nogometno prvenstvo, takrat v Južni Afriki. Tam so sicer izpadli v prvem krogu, ampak kot se spomnim, ne zaradi slabe igre, temveč bolj zaradi spleta nesrečnih okoliščin. No, saj takrat je reprezentanco tudi vodil Kek, a je le treba priznati, da je imel na voljo veliko bolj nadarjene mladce, ki so bili pripravljeni za svojo državo tekati do nezavesti in res »pustiti srce na igrišču«, kot nogometaši radi ponavljajo, ko jih na primer vprašaš, kako bo na tekmi. Zdaj, ko je prevzel trenutno res povsem razštelane fante v reprezentanci, je pač iluzorno pričakovati, da bo čez noč iz njih naredil uigran orkester. Sčasoma mu to seveda lahko uspe, o tem sploh ne dvomim.
Kakor koli, zdaj je Kek postal šef in zdaj bo bolje. No, to vsi, ki se vsaj malo na fuzbal spoznamo, tudi pričakujemo. Ker pa smo istočasno realni, vemo tudi, da mu verjetno ne bo uspelo v prvem mandatu, temveč šele v drugem ali tretjem. Seveda, če mu bodo nogometni bolj kot ne kvazistrokovnjaki, ki jih pri nas nikoli ne zmanjka, to dovolili. Uf, zdaj sem pomirjena, saj je Slovenija rešena, vsaj kar se nogometa tiče.
Veliko težje bo rešiti vse preostalo, kar pri nas zaradi takšnih ali drugačnih razlogov ne funkcionira najbolje.
Pa nazaj k trem nacionalkinim športnim mušketirjem z začetka kolumne. Vsi trije so skorajda enako kot ob ustoličenju Keka za selektorja poročali pred kakim letom, ko je taktirko v reprezentanci prevzel zdaj že odstavljeni Tomaž Kavčič. Tudi takrat je bilo poročanje na TV Slovenija takšno, kot da smo Slovenci nogometna velesila, Kavčič pa najmanj trener vseh trenerjev – ne mislim na Ćira Blaževića –, ampak najmanj na Arsena Wengerja, Joseja Mourinha ali še katerega bolj fensi nogometnega strokovnjaka.
Pravzaprav se že nekaj časa sprašujem, zakaj je v zadnjem času nogomet (domač ali tuj) na slovenski nacionalni televiziji v prav vsakih športnih poročilih, ne glede na to, ali se kaj pomembnega dogaja ali ne. Povrhu je slovenska nacionalna nogometna vrsta pravzaprav najslabša med nacionalnimi reprezentancami. V vseh drugih športih smo Slovenci precej uspešnejši. Zdi se, da več ko lahko o nogometu slišimo in vidimo na nacionalni televiziji, slabše gre fantom na nogometnih igriščih.
Razumem sicer, da je nacionalka letos pridobila pravice za prenos državnega nogometnega prvenstva in da Gregor Peternel & Co te tekme pač morajo spremljati, a vendarle. Vzhičeno in oh in sploh poročajo tudi kar tako o nogometu. »Tja v tri dni,« bi rekel moj prijatelj, poznavalec slovenskega nogometa, s katerim rada pokomentirava dogajanje na našem trenutno res bledem nogometnem polju.
Zdi se, da bolj kot to, da bi skrbeli za uravnotežen program, ob katerem bi gledalci – no, pač še tistih nekaj nas, ki še vedno spremljamo nacionalno televizijo – izvedeli več o športih in športnikih in res videli vse, kar se ta dan na različnih športnih prizoriščih dogaja, na trenutke vse bolj gledamo zasebni športni piar program Nogometne zveze Slovenije. Ah, seveda, saj v nogometu je tudi največ denarja, mar ne? Vsaj če lahko verjamemo predsedniku Uefe Aleksandru Čeferinu, ki ima edino težavo s tem, ker imajo v blagajni preveč denarja.
Hm, kaj ni nogomet le najpomembnejša postranska stvar na svetu? V Sloveniji se zdi, da gre vsak trenutek, ko govorijo o nogometu, najmanj za življenje in smrt slehernega državljana.
