NA KOŽO
Kolumna Dejana Vodovnika: Kužna maternica
Ljudje pa, tako kot slabo vzgojeni konji, vse manj stojijo pri miru, vse bolj cukajo in jemljejo nogo.
Odpri galerijo
Oni dan, še preden je novica zakrožila v javnosti, sem izvedel, da med slovenskimi konji razsaja bakterija contagious equine metritis – kužno vnetje maternice kopitarjev. Šest okuženih žrebcev naj bi okužilo 200 kobil. Hudič pač ne miruje. Tudi pri konjih ne, mi je navrgel kmet z ekološke kmetije, s katerim sva razdrla nekaj meščansko-kmetijske problematike.
Čeprav gre za resno bolezen, še ni povsem jasno, kaj to za Slovenijo, v kateri trenutno redimo približno 23.000 konj, pomeni. Zaradi okužbe naj žrebci sicer ne bi imeli posledic, večji problem pa je menda pri kobilah, ki lahko postanejo neplodne, se težje zabrejijo ali pogosteje splavijo oziroma abortirajo.
V Sloveniji se v pogovornem jeziku prekleto radi žalimo z besedo konj. Tudi beseda kobila je v našem vsakdanjem besednem zakladu.
Če kravi rečemo, da je krava, ali je to žalitev? Če konju rečemo, da je konj, je to žalitev? Če človeku rečemo, da je konj, je to žalitev? V pravne sisteme evropskih držav se je, kot vem, zavleklo več stereotipov v zvezi z živalmi, ki naj bi bili v svoji pojavnosti žaljivke za človekov ego. Za dostojanstvo.
Dogaja pa se, se zdi, nekaj nenavadnega: živimo z živalmi in rastlinami v sožitju, vendar se jim posmehujemo. Komunikacija v vseh družbah je polna dovtipov o ženskah kot kravah, o moških kot konjih – kar je lahko celo tudi simpatično –, vendar se je treba malce zamisliti. Je to posmehljiv, sovražen govor? Kako posmehljivo gledajo na nas vrste, ki so nedvomno pametnejše, da nas bodo preživele? Človeške vrste ne bo težko preživeti, saj že sama skrbi za to.
In prav v tem omenjeno kužno vnetje maternice kopitarjev bržkone ni tako nedolžno. Kar precejšen problem nastane, če so konji kužni, kobile pa postanejo neplodne.
Nevzgojeni konj, ki pri negi kopit ne stoji pri miru, ki cuka in jemlje nogo, največkrat pomeni slabega gospodarja, vedo povedati poznavalci. In zdaj smo tam, kjer hudič muhe žre. Vse manj je namreč dobrih gospodarjev, zaradi česar je tudi žalitev o konjih in kravah vse več. Ljudje pa, tako kot slabo vzgojeni konji, vse manj stojijo pri miru, vse bolj cukajo in jemljejo nogo. In v takem okolju bakterije vseh vrst razigrano plešejo. Ne le v hlevih in travnikih, ampak tudi tukaj in zdaj – poleg nas.
Čeprav gre za resno bolezen, še ni povsem jasno, kaj to za Slovenijo, v kateri trenutno redimo približno 23.000 konj, pomeni. Zaradi okužbe naj žrebci sicer ne bi imeli posledic, večji problem pa je menda pri kobilah, ki lahko postanejo neplodne, se težje zabrejijo ali pogosteje splavijo oziroma abortirajo.
V Sloveniji se v pogovornem jeziku prekleto radi žalimo z besedo konj. Tudi beseda kobila je v našem vsakdanjem besednem zakladu.
Če kravi rečemo, da je krava, ali je to žalitev? Če konju rečemo, da je konj, je to žalitev? Če človeku rečemo, da je konj, je to žalitev? V pravne sisteme evropskih držav se je, kot vem, zavleklo več stereotipov v zvezi z živalmi, ki naj bi bili v svoji pojavnosti žaljivke za človekov ego. Za dostojanstvo.
Dogaja pa se, se zdi, nekaj nenavadnega: živimo z živalmi in rastlinami v sožitju, vendar se jim posmehujemo. Komunikacija v vseh družbah je polna dovtipov o ženskah kot kravah, o moških kot konjih – kar je lahko celo tudi simpatično –, vendar se je treba malce zamisliti. Je to posmehljiv, sovražen govor? Kako posmehljivo gledajo na nas vrste, ki so nedvomno pametnejše, da nas bodo preživele? Človeške vrste ne bo težko preživeti, saj že sama skrbi za to.
In prav v tem omenjeno kužno vnetje maternice kopitarjev bržkone ni tako nedolžno. Kar precejšen problem nastane, če so konji kužni, kobile pa postanejo neplodne.
Nevzgojeni konj, ki pri negi kopit ne stoji pri miru, ki cuka in jemlje nogo, največkrat pomeni slabega gospodarja, vedo povedati poznavalci. In zdaj smo tam, kjer hudič muhe žre. Vse manj je namreč dobrih gospodarjev, zaradi česar je tudi žalitev o konjih in kravah vse več. Ljudje pa, tako kot slabo vzgojeni konji, vse manj stojijo pri miru, vse bolj cukajo in jemljejo nogo. In v takem okolju bakterije vseh vrst razigrano plešejo. Ne le v hlevih in travnikih, ampak tudi tukaj in zdaj – poleg nas.
