Kolumna Dejana Vodovnika: Drobiž in kartica

Ulični glasbeniki imajo po svetu različne načine zbiranja »drobiža«. In statuse. In tudi različne poti do tega, da sploh smejo igrati na ulici. Poznam kraje, kjer muzikanti z raznimi glasbili pod roko, nekateri za seboj vlečejo celo kable in prenosni generator, igrajo od jutra do jutra malo tu in malo drugje (kakšen kilometer južneje, severneje). Bo pa tudi držalo, da so številni kraji na svetu, večji, da ne bo pomote, kjer mestna oblast izda dovoljenje, da kdo sploh sme igrati na ulici in služiti. Preprosto: vložiš zahtevo za dovoljenje, oblast ga izda ali zavrne in zadeva je rešena. No, pa nadzirajo jih ustrezni organi tudi, da ne bi bilo pomote. Zgodb pa nikoli ne zmanjka.

Zgodba z ulice št. 1.

Nekoč je bil milijonar. V nemških markah in v hrvaški valuti tudi. Potem je moral v zapor. Željko je bil podjeten možakar. Vendar ga je podjetnost odpeljala predaleč. Ukvarjal se je z izdelavo plastike in plastičnih izdelkov, napisal je nekaj uspešnic, patentiral nekaj zadev in poskrbel za eno največjih hrvaških prevar. S stanovanji v desetih hišah, ki so bile vse brez ustreznih dovoljenj, Željko pa je od ljudi pobral denar in afera je bila skuhana. Sodišče ga je zaradi goljufije obsodilo na večletno zaporno kazen, odsedel je štiri leta, zdaj je na ulici, kjer za kuno ali dve odigra kakšno pesem. »Brez skrbi, kmalu bo vse bolje in v redu,« zdaj pravi in dodaja, da kdor verjame v boljši jutri, hkrati pa nekaj počne, ne more propasti ...
V Željkovo košaro, tam nekje na zagrebški Ilici, osrednji mestni ulici, sem takrat vrgel nekaj kun. Pravzaprav niti ne zato, ker mi je bila všeč pesem, ki jo je brenkal, ampak zato, ker verjame v boljši jutri, se zaveda, da je storil kup napak, in ve, da je za vse skupaj sam kriv.

Zgodba z ulice št. 2.

Dobro desetletje je stara zgodba, pravzaprav bolj anekdota. Resnična! Možakar si je klobuk spustil skoraj do brade, sklonil glavo, a je bila mimoidoča prepričana, da ga je prepoznala. Zavpila je: »Saj to je Sting!« Možakar za njo ji je posmehljivo odvrnil: »Oh, ti neumna krava. On je vendar multimilijonar.«
V anekdoti se je za zatemnjenimi očali zares skrival pevec nekdanje zasedbe The Police, ki se je za zabavo zakamufliral v uličnega glasbenika in se podal v lov na zaslužek. Po pričevanjih naj bi nabral vsaj 40 funtov oziroma skoraj 60 evrov. To ni malo, pa tudi veliko ne. Izkušnje glasbenikov z ljubljanskih ulic, npr., so glede tega namreč različne: ob koncu dne se jim lahko nasmehne nekaj deset evrov, morda, če je sreče veliko in srce mimoidočih radodarno, kakšen stotak.

Zgodba z ulice št. 3.

Obseg brezgotovinskih transakcij v svetu je že zdavnaj presegel 700–800 milijard evrov. Tekmovanje s tehnologijo mobilnih plačil še kar traja. Da je Velika Britanija vodilna na tem segmentu trga v Evropi, je že splošna resnica. Tistih, ki brzijo sem ter tja in bi v žepu prenašali gotovino, je vedno manj. »Skoraj nič,« pravi Mojca, ki že nekaj let živi na Otoku.
Charlotte Cambell je ulična glasbenica, ki si s prepevanjem in brenkanjem na kitari služi denar na londonskih ulicah; in gre v korak s časom. Zaveda se namreč, da imajo ljudje po žepih vedno manj ali so celo brez drobiža in gotovine nasploh. Imajo pa plastične kartice. Zdaj je nov čas. »Novo, novo, novo vrijeme … Naša obostrana želja napraviti korak naprijed u novome svijetlu,« so prepevali Buldožerji. In nekateri so ga pač že naredili. Charlotte zagotovo. Namesto da bi ji v škatlo vrgli nekaj drobiža, ji lahko plačate s kartico. Celo brezstično!

Drugje pa zgolj stopicanje v nekem preteklem času. Sredi ceste pa harmonika in trobenta. Drobiža pa od nikoder. Tisti, ki hitijo mimo, pa s plastično kartico v žepu. Največkrat brez kritja.