NA EKS
Kolumna Dejana Vodovnika: Ambasadorji
Tudi to, da ambasadorska persona kroži po državi, se kaže in nastavlja fotografom svoj obraz, poudarja plastične joške ali push up spodnje hlačke za višje stoječo rit, ni zastonj.
Odpri galerijo
Oriana Girrotto in Eva Breznikar FOTO: Ni Mzz
Pisalo se je leto 2011. Milena Zupančič je šokirala del slovenske javnosti. Sporočila je, da se ne gre več in da bo, kot prva ambasadorka Unicefa, odnehala. V delo ambasadorke se je pognala z vsem srcem in predanostjo ter iskrenostjo, je dejala. To je bila (in je še) redko videna lastnost v našem zatohlem podalpskem svetu, ampak pri Mileni Zupančič je bila, večnim skeptikom navkljub, resnična. Takrat je tudi povedala, da se ne gre več ne zato, ker ne bi več hotela ali zmogla, ampak ker je pokvarjena birokracija na Slovenskem nekoč ugledne humanitarne organizacije krepko onesnažila vse skupaj in nadse priklicala celo kriminaliste.
Vendar je to neka druga zgodba. Ostanimo pri ambasadorki; ambasadorjih. Cel kup in še nekaj poleg jih imamo v Sloveniji. Pa ne tistih, ki so zaposleni na zunanjem ministrstvu in zdaj delujejo pod taktirko Mira Cerarja, ampak ambasadorjev vsega, »kar leze in gre ali se postavlja na trgovske police«.
In tako imamo ambasadorko modrčkov. To je smučarka Ana Bucik, ki je postala ambasadorka podjetja Lisca. Tudi njena smučarska kolegica Ana Drev ima ambasadorski status. Je namreč ambasadorka smučišča Golte. Potem je tu še gospa Lidija Mavretič, prva slovenska vinska kraljica, uspešna vinarka in ambasadorka dobrega in lepega. Pa npr. Oriana Girrotto, ki je postala ambasadorka ustvarjalke Eve Breznikar.
»Želim si, da bi imel dan 25 ur!«
»Kje lahko kupim letalsko vozovnico za Maldive?«
»Auč, ne spet polita kava!«
»Zdaj bi raje stala v soju luči kot Vichyjeva ambasadorka.«
»Čokolada, kaj vse bi dala zate.«
So bile danes vaše misli podobne zgornjim? Zaradi preutrujenosti danes trpi čedalje več ljudi, vsak dan pa jo občuti prav vsak izmed nas. Ob natrpanih urnikih ne smemo pozabiti na čas, ki je samo naš. Počitek je sestavni del uspešnega delovanja, česar se zaveda tudi lepotna blogerka in Vichyjeva ambasadorka Tesa Jurjaševič. Gre za zapis, ki sem ga prebral nedavno. In se prijel za …!
S prevzvišenim Bogom nisem v prav dobrih odnosih, vendar sem ga ob prebiranju omenjenega prosil za nekaj pomoči. Žal brezuspešno, saj se je zagotovo spomnil, kolikokrat sem ga pustil na cedilu, ko sem se družil z njemu barvno povsem neusklajenimi osebki.
No, in izvedel sem, da je spoštovana kolegica Damijana Žišt tudi ambasadorka. In sicer učenja! Pa potica in parna lokomotiva da sta slovenski ambasadorki takisto.
In ko sem prebiral, kdo in za kaj vse je ambasador, sem dojel, koliko in kaj mi je doslej vse ušlo. Z Bogom pa si ne morem pomagati nič. De nada, niente, nul!
To pa še ni vse. Za enega od zapikov sem naletel na prispevek o Gregorju Cerkveniku, nekdanjem svetovalcu generalne direktorice UKC Ljubljana, ki mu tožilstvo očita štiri kazniva dejanja goljufije, s katerimi da je UKC Ljubljana oškodoval za skoraj 500.000 evrov. Možak je med bivanjem v Dominikanski republiki diplomiral iz prava in bil zaposlen v odvetniški pisarni v Santo Domingu, je pojasnil sodišču. Navedel je še, da ima licenco mednarodnega detektiva in – pozor!!! – status ambasadorja EU pri mednarodnem združenju policijskih kuratov International alliance of chaplains and law enforcement s sedežem v New Yorku.
Pa saj še Bog več ne ve, kdo je kdo … in je začel mešati ambasadorje z veleposlanicami in obratno … Skratka, g. Bog je postal zbegan do g. Hudiča in še dlje!
Ko se v različnih družbah ob kozarčku pogovor dotakne takihindrugačnih ambasadorjev in ambasadork, je ugotovitev skoraj soglasna. Nikakor ob vsem tem namreč ne gre pozabiti, da tudi ambasadorstvo nekaj stane. Ko omenjena persona v funkciji ambasadorja kroži po državi, se kaže in nastavlja fotografom svoj obraz, na katerem si mora nenehno izrisovati nasmeh ali pa poudarjati plastične joške ali push up spodnje hlačke za višje stoječo rit, vse to stane kakih 500 evrov. Da se TainTa ambasador ali ambasadorka sploh prikaže na kaki predstavi, dogodku namreč … Pa naj bo ambasador, ambasadorka ali zgolj kaka znana faca iz kakega resničnostnega šova … Ja, daleč s(m)o zabredli. Ambasadorstvo pa tudi.
Vendar je to neka druga zgodba. Ostanimo pri ambasadorki; ambasadorjih. Cel kup in še nekaj poleg jih imamo v Sloveniji. Pa ne tistih, ki so zaposleni na zunanjem ministrstvu in zdaj delujejo pod taktirko Mira Cerarja, ampak ambasadorjev vsega, »kar leze in gre ali se postavlja na trgovske police«.
In tako imamo ambasadorko modrčkov. To je smučarka Ana Bucik, ki je postala ambasadorka podjetja Lisca. Tudi njena smučarska kolegica Ana Drev ima ambasadorski status. Je namreč ambasadorka smučišča Golte. Potem je tu še gospa Lidija Mavretič, prva slovenska vinska kraljica, uspešna vinarka in ambasadorka dobrega in lepega. Pa npr. Oriana Girrotto, ki je postala ambasadorka ustvarjalke Eve Breznikar.
»Želim si, da bi imel dan 25 ur!«
»Kje lahko kupim letalsko vozovnico za Maldive?«
»Auč, ne spet polita kava!«
»Zdaj bi raje stala v soju luči kot Vichyjeva ambasadorka.«
»Čokolada, kaj vse bi dala zate.«
So bile danes vaše misli podobne zgornjim? Zaradi preutrujenosti danes trpi čedalje več ljudi, vsak dan pa jo občuti prav vsak izmed nas. Ob natrpanih urnikih ne smemo pozabiti na čas, ki je samo naš. Počitek je sestavni del uspešnega delovanja, česar se zaveda tudi lepotna blogerka in Vichyjeva ambasadorka Tesa Jurjaševič. Gre za zapis, ki sem ga prebral nedavno. In se prijel za …!
S prevzvišenim Bogom nisem v prav dobrih odnosih, vendar sem ga ob prebiranju omenjenega prosil za nekaj pomoči. Žal brezuspešno, saj se je zagotovo spomnil, kolikokrat sem ga pustil na cedilu, ko sem se družil z njemu barvno povsem neusklajenimi osebki.
No, in izvedel sem, da je spoštovana kolegica Damijana Žišt tudi ambasadorka. In sicer učenja! Pa potica in parna lokomotiva da sta slovenski ambasadorki takisto.
In ko sem prebiral, kdo in za kaj vse je ambasador, sem dojel, koliko in kaj mi je doslej vse ušlo. Z Bogom pa si ne morem pomagati nič. De nada, niente, nul!
To pa še ni vse. Za enega od zapikov sem naletel na prispevek o Gregorju Cerkveniku, nekdanjem svetovalcu generalne direktorice UKC Ljubljana, ki mu tožilstvo očita štiri kazniva dejanja goljufije, s katerimi da je UKC Ljubljana oškodoval za skoraj 500.000 evrov. Možak je med bivanjem v Dominikanski republiki diplomiral iz prava in bil zaposlen v odvetniški pisarni v Santo Domingu, je pojasnil sodišču. Navedel je še, da ima licenco mednarodnega detektiva in – pozor!!! – status ambasadorja EU pri mednarodnem združenju policijskih kuratov International alliance of chaplains and law enforcement s sedežem v New Yorku.
Pa saj še Bog več ne ve, kdo je kdo … in je začel mešati ambasadorje z veleposlanicami in obratno … Skratka, g. Bog je postal zbegan do g. Hudiča in še dlje!
Ko se v različnih družbah ob kozarčku pogovor dotakne takihindrugačnih ambasadorjev in ambasadork, je ugotovitev skoraj soglasna. Nikakor ob vsem tem namreč ne gre pozabiti, da tudi ambasadorstvo nekaj stane. Ko omenjena persona v funkciji ambasadorja kroži po državi, se kaže in nastavlja fotografom svoj obraz, na katerem si mora nenehno izrisovati nasmeh ali pa poudarjati plastične joške ali push up spodnje hlačke za višje stoječo rit, vse to stane kakih 500 evrov. Da se TainTa ambasador ali ambasadorka sploh prikaže na kaki predstavi, dogodku namreč … Pa naj bo ambasador, ambasadorka ali zgolj kaka znana faca iz kakega resničnostnega šova … Ja, daleč s(m)o zabredli. Ambasadorstvo pa tudi.
