Kolumna Alje Fabjan: Ljubezen na prvi klik

Če je nekdo samski, je danes povsem logično, če ga vprašamo, ali je gor. Na tinderju, na ona on, twooju, kjer koli, kjer klikamo na osebe, jih lajkamo, jim mogoče kaj napišemo in se, bolj izjemoma, dogovorimo z njimi za zmenek, kar naj bi bil sicer prvotni smisel. Gor je danes ogromno samskih pa tudi nekaj nesamskih, ampak to naj ostane tema za kdaj drugič.


Ljudje se delimo na dve vrsti: na tiste, ki odobravamo tak način spoznavanja potencialnih partnerjev, in tiste, ki ga obsojajo. Slednji pravijo, da so gor samo resno moteni, pedofili, prevaranti in serijski morilci. Vsi od naštetih imajo svoje spletne strani, predvsem na temni strani mreže, toda verjetno kakšen res preži na nove žrtve tudi na zmenkarskih portalih.

Kot tudi z druge strani šanka, v temnem prehodu na koncu ulice, v preobleki dostavljalca pice ali našega osebnega bančnega asistenta. Ne vemo. Če bi vedeli, vsi našteti ne bi imeli uspeha. Možnost, da naletimo na nekoga, ki je nevaren, obstaja vedno in povsod. Zato previdnost nikoli ni odveč, prestrašenost pa vodi v izogibanje življenju, ne le njegovim pastem, ampak tudi njegovim nagradam.

Tisto, kar me pri spletnem spoznavanju bolj skrbi, je, da gre za katalog. Kar ima spet tudi dobre plati – izbiramo, dokler ne najdemo tistega, ki nam res ustreza. A povsem enako dela tudi druga stran. In zato je precejšnja možnost, da bomo tudi mi zamenjani. Po nekaj besedah na zaslonu, nekaj zmenkih ali mesecih skupnih posteljnih aktivnosti. Živimo v času, ko je ljubezen pač postala potrošno in zamenljivo blago. In če želimo ublažiti bolečino, je nujno, da se tega zavedamo.


Prek ekrana bomo dobili veliko potrditev novih ljudi, kar bo prineslo prijetne občutke. In dobili bomo veliko zavrnitev, kar bo prineslo bolečino. In precej verjetno bomo tudi žrtve iluzije zveze, kar je vedno pogostejši pojav. Začne se s prvim živijo, nadaljuje s pogovorom pozno v noč. Ki se nadaljuje čez večino naslednjega dne. In tudi naslednjega. In še naslednjega. Oseba na drugi strani tipkovnice je naša prva misel, ko se prebudimo, in zadnja, ki ji voščimo lahko noč. Vmes ugotavljamo, koliko skupnega imamo, ji pošljemo sliko krožnika ob kosilu, natipkamo vse o travmah iz otroštva. Z njo delimo naše življenje. Kot ona z nami.

Kmalu se zgodi neizogibno: prva oseba se želi srečati z drugo v živo. Nato se navadno odvije eden od dveh zelo pogostih scenarijev. Prvi: drugi se temu izmika, ta teden ima virozo, drugi pomemben projekt v službi, tretji težave s sorodniki, četrti ga napade gripa. Drugi: število sporočil se postopoma začenja zmanjševati.

Zakaj? Strah pred bližino, gre za vezano osebo ali kaj tretjega? Morda niti ni pomembno, bolj pomembno je, da je bolečina ob izgubi iluzije zveze lahko enako močna kot ob izgubi resnične. Toda še najbolj pomembno je, da obstaja tudi tretji scenarij, po katerem se srečata, zaljubita in živita srečno do konca svojih dni.