NA EKS
Koktajl & glasba
Zemeljski Dionizi so pogosto glasbeniki ali igralci, ki se bojujejo z zasvojenostjo z drogo ali alkoholom …
Odpri galerijo
FOTO: Matej Družnik
V prestolnici, kot nekateri tako radi pravijo Ljubljani, čeprav nima prestola, je pred nekaj dnevi v sklopu ene od strokovnih prireditev potekalo mednarodno tekmovanje barmanov v organizaciji študentov blejske višje strokovne šole za gostinstvo, velnes in turizem. Letošnja tema je bila koktajl in glasba, kar pomeni, da so morali mladi barmanski virtuozi namešati koktajl, ki se bo ujemal z vnaprej določeno glasbo.
Mednarodnega tekmovanja se je udeležilo okoli 30 mladih barmanov iz desetih evropskih držav, tekmovali so v parih. »Vsak je pripravil koktajl na podlagi vnaprej določenega glasbenega žanra,« so pojasnjevali prireditelji.
Saj je imelo tekmovanje še katero sporočilo, vendar je podpisanemu v oko in na eks skočilo dejstvo o povezanosti koktajla in glasbe.
Kolega Ali Žerdin je nekje zapisal, da »takrat, v tistem trenutku in glede tistega dogodka« še sama umetnostna zgodovina nima zadovoljivega odgovora. In tudi avtor ene ključnih umetnin druge polovice 20. stoletja priznava, da mu še zdaj marsikaj ni jasno. Kaj se je zgodilo? Umetnik (malce pozneje sledi, kdo je to) se je zbudil v svojem londonskem stanovanju, zagledal je čudo tedanje tehnike, Philipsov kasetofon. Njegova psihofizična kondicija ni bila vrhunska. Slutil je, da so se v času, ki ga spomin ni zabeležil, dogajale čudne reči.
Šlo je namreč za čas, ko so se po njegovem ožilju pretakale tudi substance, ki niso imele zveze s hemoglobinom. Še enkrat je pogledal kasetofon in ga sklenil pognati. Zavedal se je zgolj tega, da je zvečer vanj vstavil novo kaseto.
Potem je pozorno poslušal. In slišal je kitarski rif, o katerem ni nikdar razmišljal, nikdar ga ni odigral. Ker v okolici ni bilo nikogar drugega, ki bi zadevo lahko posnel, ni imel razloga dvomiti, da je prav on avtor glasbene ideje. Na Florido je klical prijatelja iz rane mladosti, mu predstavil posnetek, ta je napisal besedilo, nekaj dni je še minilo in dobili so se v Chicagu ter vse skupaj 10. maja 1965 posneli.
Pesem še danes nosi naslov (I Can't Get No) Satisfaction, omenjeni avtor, umetnik pa je Keith Richards.
O vplivu substanc je pred časom prepeval tudi marsikomu zelo priljubljen Goran Bregović, ki je spisal album in ga naslovil Alkohol. Album je bil sestavljen iz dveh delov, Šljivovice in Šampanjca. Zakaj ga je naslovil Alkohol? »Vedno smo igrali za alkohol ali ob alkoholu,« je prijavil.
No, niti mimo najmanjše verske manjšine v Pakistanu ne smemo. Kalaši se imenuje in svoje bogove častijo z glasbo, s plesom in alkoholom; tega pridelajo v vaseh, ki se raztezajo po bujni kotanjasti dolini pokrajine Čitral.
Ja, takole je s tem alkoholom in glasbo. No, pa se znajdi v tem labirintu …
Pa pravzaprav ne vem, komu naj verjamem, je oni dan dejal znanec. Navsezadnje ni lepšega in prijetnejšega, ko s kozarčkom rujnega nazdravimo. In če je poleg še dobra glasba …
Za hip pa le še k blagopokojni Amy Winehouse. Ko je leta 2008 premagala zasvojenost z drogami, jih je namreč le nadomestila z alkoholom, ta pa se je izkazal za bolj zahrbtnega in nazadnje smrtonosnega sovražnika.
»Nehaj ali umri,« so petkratno dobitnico grammyja svarili zdravniki, ki je sicer preslišala nešteto opozoril, a bila vseeno odločena, da premaga zahrbtno razvado, a ta jo je vselej znova ujela v past. Vrtela se je v začaranem krogu nenehnih bitk – nekaj časa se je uspešno borila, nato pa znova zdrsnila v alkoholno omamo. Vedno znova in znova. Dokler na koncu ni izgubila bitke in s tem vojne. »Lažje se je odpovedati heroinu kot alkoholu,« je nekdo dejal.
Zdaj pa k bolj resnemu koncu: v naših Astronovicah so zvezdologi zapisali, da »Boga Dioniza, boga vina, ki je bil sin Zevsa in Semele, ko je odrasel, pa je ljudem prinesel vinsko trto in jih naučil pridelovati vino, običajno enačimo z veseljaškim popivanjem.
Akademski svet zemeljskega Dioniza ne zanima, prav tako ne želi tekmovati z drugimi. Proti njegovi naravi je, da bi se s komer koli primerjal v poslovni uspešnosti. Kopičenje moči mu je tuje. Veliko moških Dionizov je zato brezposelnih, le peščica se jih lahko pohvali s poklicnimi uspehi. Uspeh žanjejo le, če zmorejo v sebi pomiriti dionizijski notranji konflikt, se spraviti s čustvenostjo, potešiti slo po užitkih, ne da bi si zaradi tega kaj očitali, hkrati pa vse izkušnje, ki so si jih nabirali med zorenjem, zliti z ustvarjalno slo,« so zapisali in dodali: »Zemeljski Dionizi so pogosto glasbeniki ali igralci, ki se bojujejo z zasvojenostjo z drogo ali alkoholom …«
No, pa smo spet pri koktajlih in glasbi!
Mednarodnega tekmovanja se je udeležilo okoli 30 mladih barmanov iz desetih evropskih držav, tekmovali so v parih. »Vsak je pripravil koktajl na podlagi vnaprej določenega glasbenega žanra,« so pojasnjevali prireditelji.
Saj je imelo tekmovanje še katero sporočilo, vendar je podpisanemu v oko in na eks skočilo dejstvo o povezanosti koktajla in glasbe.
Kolega Ali Žerdin je nekje zapisal, da »takrat, v tistem trenutku in glede tistega dogodka« še sama umetnostna zgodovina nima zadovoljivega odgovora. In tudi avtor ene ključnih umetnin druge polovice 20. stoletja priznava, da mu še zdaj marsikaj ni jasno. Kaj se je zgodilo? Umetnik (malce pozneje sledi, kdo je to) se je zbudil v svojem londonskem stanovanju, zagledal je čudo tedanje tehnike, Philipsov kasetofon. Njegova psihofizična kondicija ni bila vrhunska. Slutil je, da so se v času, ki ga spomin ni zabeležil, dogajale čudne reči.
Šlo je namreč za čas, ko so se po njegovem ožilju pretakale tudi substance, ki niso imele zveze s hemoglobinom. Še enkrat je pogledal kasetofon in ga sklenil pognati. Zavedal se je zgolj tega, da je zvečer vanj vstavil novo kaseto.
Potem je pozorno poslušal. In slišal je kitarski rif, o katerem ni nikdar razmišljal, nikdar ga ni odigral. Ker v okolici ni bilo nikogar drugega, ki bi zadevo lahko posnel, ni imel razloga dvomiti, da je prav on avtor glasbene ideje. Na Florido je klical prijatelja iz rane mladosti, mu predstavil posnetek, ta je napisal besedilo, nekaj dni je še minilo in dobili so se v Chicagu ter vse skupaj 10. maja 1965 posneli.
Pesem še danes nosi naslov (I Can't Get No) Satisfaction, omenjeni avtor, umetnik pa je Keith Richards.
O vplivu substanc je pred časom prepeval tudi marsikomu zelo priljubljen Goran Bregović, ki je spisal album in ga naslovil Alkohol. Album je bil sestavljen iz dveh delov, Šljivovice in Šampanjca. Zakaj ga je naslovil Alkohol? »Vedno smo igrali za alkohol ali ob alkoholu,« je prijavil.
No, niti mimo najmanjše verske manjšine v Pakistanu ne smemo. Kalaši se imenuje in svoje bogove častijo z glasbo, s plesom in alkoholom; tega pridelajo v vaseh, ki se raztezajo po bujni kotanjasti dolini pokrajine Čitral.
Ja, takole je s tem alkoholom in glasbo. No, pa se znajdi v tem labirintu …
Pa pravzaprav ne vem, komu naj verjamem, je oni dan dejal znanec. Navsezadnje ni lepšega in prijetnejšega, ko s kozarčkom rujnega nazdravimo. In če je poleg še dobra glasba …
Za hip pa le še k blagopokojni Amy Winehouse. Ko je leta 2008 premagala zasvojenost z drogami, jih je namreč le nadomestila z alkoholom, ta pa se je izkazal za bolj zahrbtnega in nazadnje smrtonosnega sovražnika.
»Nehaj ali umri,« so petkratno dobitnico grammyja svarili zdravniki, ki je sicer preslišala nešteto opozoril, a bila vseeno odločena, da premaga zahrbtno razvado, a ta jo je vselej znova ujela v past. Vrtela se je v začaranem krogu nenehnih bitk – nekaj časa se je uspešno borila, nato pa znova zdrsnila v alkoholno omamo. Vedno znova in znova. Dokler na koncu ni izgubila bitke in s tem vojne. »Lažje se je odpovedati heroinu kot alkoholu,« je nekdo dejal.
Zdaj pa k bolj resnemu koncu: v naših Astronovicah so zvezdologi zapisali, da »Boga Dioniza, boga vina, ki je bil sin Zevsa in Semele, ko je odrasel, pa je ljudem prinesel vinsko trto in jih naučil pridelovati vino, običajno enačimo z veseljaškim popivanjem.
Akademski svet zemeljskega Dioniza ne zanima, prav tako ne želi tekmovati z drugimi. Proti njegovi naravi je, da bi se s komer koli primerjal v poslovni uspešnosti. Kopičenje moči mu je tuje. Veliko moških Dionizov je zato brezposelnih, le peščica se jih lahko pohvali s poklicnimi uspehi. Uspeh žanjejo le, če zmorejo v sebi pomiriti dionizijski notranji konflikt, se spraviti s čustvenostjo, potešiti slo po užitkih, ne da bi si zaradi tega kaj očitali, hkrati pa vse izkušnje, ki so si jih nabirali med zorenjem, zliti z ustvarjalno slo,« so zapisali in dodali: »Zemeljski Dionizi so pogosto glasbeniki ali igralci, ki se bojujejo z zasvojenostjo z drogo ali alkoholom …«
No, pa smo spet pri koktajlih in glasbi!
