NA KOŽO
Cunja na drogu
Če bi stopnjo domoljubnosti merili s številom izobešenih zastav, bi nas moralo v prsih zaskeleti.
Odpri galerijo
Te dni praznujemo. Včeraj dan upora proti okupatorju, pred vrati je praznik dela. A ker drži, da je država lahko srečna le toliko, kolikor so srečni njeni državljani, bi rekel, da se to dogaja v večinsko žalostni Sloveniji. Če bi bili zares srečni in zadovoljni, bi se zastave včeraj pogovarjale z blagim vetričem na vsaj vsaki tretji ali četrti hiši. Ne pa na vsaki sedemnajsti. Tak je bil namreč izplen jutranjega sprehoda do redakcije. Vzeli so nam veselje, radost. Kdo? Oni, ki nas potrebujejo le vsaka štiri leta. In ta čas je zdaj. Namesto zastav plakati z obljubami, ki žalijo. Ker bodo pozabljene prvo minuto ponedeljkovega jutra 4. junija.
Po najpreprostejši definiciji je zastava kos blaga, cunja na drogu, ki se uporablja za signaliziranje ali identifikacijo. Z njo denimo mahajo prometniki na železniških postajah, južni prišleki v delovnih kombinezonih pred številnimi delovišči po slovenskih cestah te dni. Z vijoličnimi bodo danes popoldne mahali v mariborskem Ljudskem vrtu, z zelenimi pa jutri ob isti uri v ljubljanskih Stožicah. Le poglavje o tem, da obstaja tudi državna zastava, smo pod Alpami večinsko prešpricali. Z nekaj izjemami, prva je seveda prvi med nami, naš predsednik, ki s slovensko trobojnico maha povsod, kjer mu jo dajo v roke. Sicer pa slovenske zastave Slovenci nikoli nismo vzeli za svoje. Nemara tudi zato, ker – roko na srce – ni kak bleščeč likovno-oblikovalski dosežek, če vprašate mene, je od nje grša le še hrvaška. Ako kakopak o zastavah sploh smemo govoriti v takem jeziku. So namreč državni simboli, svetinje. A kadar jih Slovenci primemo v roke, je to bolj iz navdušenja, navijaštva kot pa iz kake ljubezni do domovine. Lep primer je Planica. Tam z zastavo mahajo tudi rodovi, ki jim ob omembi takšne ali drugačne državnosti srce niti ne trzne. Njihova država je planet Zemlja, njen prvi nadomestek pa internet.
Če bi torej včeraj – in verjamem, da ne bo kaj dosti drugače 1. maja – stopnjo patriotizma in domoljubnosti merili s številom izobešenih zastav, bi nas moralo v prsih vsaj malce zaskeleti. Se spomnite tistih junijskih dni leta 1991, ko so Bavčarjevi policisti že v senci spopada z eks Jugo v sleherno slovensko vas dostavili deset tisoč na hitro sešitih trobojnic? Prav vse so ponosno zavihrale.
Po najpreprostejši definiciji je zastava kos blaga, cunja na drogu, ki se uporablja za signaliziranje ali identifikacijo. Z njo denimo mahajo prometniki na železniških postajah, južni prišleki v delovnih kombinezonih pred številnimi delovišči po slovenskih cestah te dni. Z vijoličnimi bodo danes popoldne mahali v mariborskem Ljudskem vrtu, z zelenimi pa jutri ob isti uri v ljubljanskih Stožicah. Le poglavje o tem, da obstaja tudi državna zastava, smo pod Alpami večinsko prešpricali. Z nekaj izjemami, prva je seveda prvi med nami, naš predsednik, ki s slovensko trobojnico maha povsod, kjer mu jo dajo v roke. Sicer pa slovenske zastave Slovenci nikoli nismo vzeli za svoje. Nemara tudi zato, ker – roko na srce – ni kak bleščeč likovno-oblikovalski dosežek, če vprašate mene, je od nje grša le še hrvaška. Ako kakopak o zastavah sploh smemo govoriti v takem jeziku. So namreč državni simboli, svetinje. A kadar jih Slovenci primemo v roke, je to bolj iz navdušenja, navijaštva kot pa iz kake ljubezni do domovine. Lep primer je Planica. Tam z zastavo mahajo tudi rodovi, ki jim ob omembi takšne ali drugačne državnosti srce niti ne trzne. Njihova država je planet Zemlja, njen prvi nadomestek pa internet.
Če bi torej včeraj – in verjamem, da ne bo kaj dosti drugače 1. maja – stopnjo patriotizma in domoljubnosti merili s številom izobešenih zastav, bi nas moralo v prsih vsaj malce zaskeleti. Se spomnite tistih junijskih dni leta 1991, ko so Bavčarjevi policisti že v senci spopada z eks Jugo v sleherno slovensko vas dostavili deset tisoč na hitro sešitih trobojnic? Prav vse so ponosno zavihrale.
