NA EKS
Tito živi večno
In veliko tistih, ki so bili tedaj alternativa in nove sile, danes držijo stolčke in jih ne dajo in so proti novim silam in novim idejam.
Odpri galerijo
FOTO:
»Proglas centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije delovnim ljudem in občanom, narodom in narodnostim Socialistične federativne republike Jugoslavije. Umrl je tovariš Tito.« Tako je Tomaž Terček pred osemintridesetimi leti na današnji televiziji Slovenija sporočil vest, da je konec nekega obdobja. Hkrati je napovedal novo dobo. Obdobje, ko so se dodobra zatresli temelji strukture, ki je navzven delovala dokaj homogena, znotraj nje pa so se pojavljale napetosti in tendence, ki so premikale to strukturo v smer, ki je takrat večina ni razumela. Tudi tisti, ki so mislili, da razumejo, niso bili stoodstotni, kako raztegljiv je pojem osvoboditve.
Takrat, ko je Tomaž Terček objavil vest o Titovi smrti, se je v Splitu igrala tekma Hajduk - Crvena zvezda. Eden tistih jugoslovanskih el klasikov, ki so vedno mobilizirali veliko gledalcev in na katerem je bilo vedno stvar prestiža zmagati. In prav nogomet je bil poleg košarke, filma in muzike eden ključnih stebrov strukture, ki se ji je reklo Jugoslavija. Tekma je bila prekinjena. Ves stadion je jokal. Od sodnikov in nogometašev do navijačev. Cel stadion. Simbol te prekinitve lahko iz današnjega zornega kota razlagamo na različne načine; pojavljanje Tomaža Terčka v tisti vesti je bilo enako pomembno kot poročanje Jima McKaya z olimpijskih iger v Münchnu 1972. Njegove besede »They're all gone« odzvanjajo še danes in niso pomenile zgolj informacije, da so teroristi pobili vseh enajst izraelskih športnikov, ampak so bile napoved obdobja, ki je sledilo. Olimpizem po tem dogodku ni bil več enak.
Tako so besede Tomaža Terčka pomenile ne zgolj konec enega obdobja in smrt voditelja, ampak je napovedal obdobje, ki je sledilo. Tito je bil takrat oziroma prej rock star šestdesetih in sedemdesetih. Edina ikona tega prostora, edini sogovornik, s katerim se je lahko tako zahod kot vzhod ne le pogovarjal, ampak se z njim tudi zmenil. Ta državniška pozicija ga je držala nad vodo, in zato so ga zunaj države tudi podpirali. Kakšen sistem je pri nas, tujine ni zanimalo, saj ne živijo tukaj oni, ampak mi. In ko so v tem prostoru izgubili sogovornika, ni bilo jasno, kaj se bo dogajalo.
Terček je napovedal osemdeseta. Tista osemdeseta, ko je bilo vse mogoče. Vse, ampak res vse. Ni socialnega eksperimenta, ki bi lahko nadomestil ali si celo zamislil dogajanje v osemdesetih.
Danes marsičesa, kar je bilo takrat mogoče ali realno, ne bi bilo mogoče izpeljati. Na eni strani so bile sile, ki so želele spremembe, na drugi pa sistem, ki je moral vse te ideje in tendence nekako brzdati, držati na cüglih, po domače povedano. Celotna družba se je prestavila na rob. Na rob sistema, in s tem se je testirala prožnost sistema, testirale so se meje, kako daleč se lahko gre, oziroma koliko sistem zdrži. Danes nikakor ne bi bilo mogoče objaviti naslovnice plošče, ki jo je izdalo Bijelo Dugme pri eni največjih založb tedanjega sistema Jugotonu. Mala deklica popolnoma gola v visokih petah z naslovom 5. april '81, slabo leto po nastopu Tomaža Terčka. Potem se pojavilo Laibach in NSk. V tedniku 83 so jih secirali, kot bi se Mussolini pojavil v Ljubljani, danes pa veljajo za prvo zahodno skupino, ki je nastopila v Severni Koreji. Plakat za štafeto in Nova revija so bili najodmevnejši pojavi tistega časa, vendar so tudi na lokalni ravni ljudje testirali, koliko je sistem raztegljiv.
Na centru poklicnih šol v Murski Soboti je bil na primer koncert z naslovom Mura fuck off. In osnovnošolci smo takrat prvič videli pankerje v živo. Množice pankerjev so se zgrnile v Mursko Soboto z željo, da podprejo iniciativo, ki jo je vodil profesor in filozof Štefan Smej. Šlo je za boj proti postavljanju elektrarn na reki Muri. Panksi in ekologi so z roko v roki branili reko, in to leta 1985. Zmešan svet, bi lahko rekli. Vendar je šlo, se je delalo, se je gibalo. In veliko tistih, ki so bili tedaj alternativa in nove sile, danes držijo stolčke in jih ne dajo in so proti novim silam in novim idejam. Borijo se proti temu, kar so nekoč zagovarjali, borijo se za svoje riti in živijo na lovorikah, ker so bili zraven v osemdesetih. In danes oziroma včeraj.
Igor Kokoškov postane prvi Evropejec, ki je imenovan za prvega trenerja ekipe v ameriški košarkarski ligi NBA. Srb, ki je Slovenijo lani prepeljal do lovorike evropskih prvakov v košarki. Človek, ki je doživel vse dobre, slabe in absurdne pojave nekega sistema. In vsi mu privoščimo in vsi smo ponosni. Ko bi pred nekaj leti komu rekel, da je to mogoče, bi me poslal direktno nazaj v osemdeseta. Pa naj še kdo reče, da Tito ne živi večno.
Takrat, ko je Tomaž Terček objavil vest o Titovi smrti, se je v Splitu igrala tekma Hajduk - Crvena zvezda. Eden tistih jugoslovanskih el klasikov, ki so vedno mobilizirali veliko gledalcev in na katerem je bilo vedno stvar prestiža zmagati. In prav nogomet je bil poleg košarke, filma in muzike eden ključnih stebrov strukture, ki se ji je reklo Jugoslavija. Tekma je bila prekinjena. Ves stadion je jokal. Od sodnikov in nogometašev do navijačev. Cel stadion. Simbol te prekinitve lahko iz današnjega zornega kota razlagamo na različne načine; pojavljanje Tomaža Terčka v tisti vesti je bilo enako pomembno kot poročanje Jima McKaya z olimpijskih iger v Münchnu 1972. Njegove besede »They're all gone« odzvanjajo še danes in niso pomenile zgolj informacije, da so teroristi pobili vseh enajst izraelskih športnikov, ampak so bile napoved obdobja, ki je sledilo. Olimpizem po tem dogodku ni bil več enak.
Tako so besede Tomaža Terčka pomenile ne zgolj konec enega obdobja in smrt voditelja, ampak je napovedal obdobje, ki je sledilo. Tito je bil takrat oziroma prej rock star šestdesetih in sedemdesetih. Edina ikona tega prostora, edini sogovornik, s katerim se je lahko tako zahod kot vzhod ne le pogovarjal, ampak se z njim tudi zmenil. Ta državniška pozicija ga je držala nad vodo, in zato so ga zunaj države tudi podpirali. Kakšen sistem je pri nas, tujine ni zanimalo, saj ne živijo tukaj oni, ampak mi. In ko so v tem prostoru izgubili sogovornika, ni bilo jasno, kaj se bo dogajalo.
Terček je napovedal osemdeseta. Tista osemdeseta, ko je bilo vse mogoče. Vse, ampak res vse. Ni socialnega eksperimenta, ki bi lahko nadomestil ali si celo zamislil dogajanje v osemdesetih.
FOTO:
Danes marsičesa, kar je bilo takrat mogoče ali realno, ne bi bilo mogoče izpeljati. Na eni strani so bile sile, ki so želele spremembe, na drugi pa sistem, ki je moral vse te ideje in tendence nekako brzdati, držati na cüglih, po domače povedano. Celotna družba se je prestavila na rob. Na rob sistema, in s tem se je testirala prožnost sistema, testirale so se meje, kako daleč se lahko gre, oziroma koliko sistem zdrži. Danes nikakor ne bi bilo mogoče objaviti naslovnice plošče, ki jo je izdalo Bijelo Dugme pri eni največjih založb tedanjega sistema Jugotonu. Mala deklica popolnoma gola v visokih petah z naslovom 5. april '81, slabo leto po nastopu Tomaža Terčka. Potem se pojavilo Laibach in NSk. V tedniku 83 so jih secirali, kot bi se Mussolini pojavil v Ljubljani, danes pa veljajo za prvo zahodno skupino, ki je nastopila v Severni Koreji. Plakat za štafeto in Nova revija so bili najodmevnejši pojavi tistega časa, vendar so tudi na lokalni ravni ljudje testirali, koliko je sistem raztegljiv.
Na centru poklicnih šol v Murski Soboti je bil na primer koncert z naslovom Mura fuck off. In osnovnošolci smo takrat prvič videli pankerje v živo. Množice pankerjev so se zgrnile v Mursko Soboto z željo, da podprejo iniciativo, ki jo je vodil profesor in filozof Štefan Smej. Šlo je za boj proti postavljanju elektrarn na reki Muri. Panksi in ekologi so z roko v roki branili reko, in to leta 1985. Zmešan svet, bi lahko rekli. Vendar je šlo, se je delalo, se je gibalo. In veliko tistih, ki so bili tedaj alternativa in nove sile, danes držijo stolčke in jih ne dajo in so proti novim silam in novim idejam. Borijo se proti temu, kar so nekoč zagovarjali, borijo se za svoje riti in živijo na lovorikah, ker so bili zraven v osemdesetih. In danes oziroma včeraj.
Igor Kokoškov postane prvi Evropejec, ki je imenovan za prvega trenerja ekipe v ameriški košarkarski ligi NBA. Srb, ki je Slovenijo lani prepeljal do lovorike evropskih prvakov v košarki. Človek, ki je doživel vse dobre, slabe in absurdne pojave nekega sistema. In vsi mu privoščimo in vsi smo ponosni. Ko bi pred nekaj leti komu rekel, da je to mogoče, bi me poslal direktno nazaj v osemdeseta. Pa naj še kdo reče, da Tito ne živi večno.
