Špirit bend

Izbor pesmi, ki nas predstavlja na Evroviziji, je vsako leto, ko sodelujemo, poseben izziv za poslušalce, ki celotno zadevo spremljajo. Najprej se nekaj prahu dvigne zaradi izbora izvajalcev in njihovih oblek, potem se pokomentira koreografija in na koncu kakovost skladbe, ki jo pošiljamo v svet. Je dovolj spevna in razumljiva, da nam bo prinesla kakšno točko, na koncu pa, ali je dovolj kakovostna, da nas predstavlja v svetu.

Res je, da večino izvajalcev z leti pozabimo, posebno tistih, ki so narejeni kot projekt in jim po uvrstitvi pod mejo, ki smo jo pričakoval, sledijo gostovanja na sindikalnih veselicah in zadružnih odrih. Končni izgovor se osredotoči na dejstvo, da je Evrovizija neformalna olimpijada lgbt-skupnosti ali da je izraz moči gastarbajterskih skupnosti v posameznih državah. Nemčija vedno veliko točk nameni Turčiji, Baltik in Nordijci glasujejo za sosede, vprašanje je, kako bodo navzkrižno glasovali Hrvaška, Srbija, Črna gora, in tako naprej. V drugih državah ni nič drugače. Pojavijo se izvajalci, ki ne spadajo v glasbeno prvo ligo in iščejo na teh prireditvah odskočno desko. Veliko jih pač odskoči v prazno. Pojavijo se in izginejo, bodisi kot projekt posameznih producentov bodisi kot projekt lastnih ambicij.

Ko so se leta 1962 sestali znameniti Rolling Stonesi, so bili člani Kociprove bande že stari. Joužek več kot petdeset. Za seboj so imeli nešteto koncertov, špilov, porok in veselic. Legende, kot sta Joužek in Janči, pridružil se jima je še cimbalist Miška Baranja, so ponovni razcvet doživele v začetku devetdesetih. Vlado Kreslin jih je potegnil iz naftalina ali, bolje povedano, prestavil iz njihovega naravnega okolja na velike odre ne samo doma, ampak je šel z njimi po svetu. Bili so muzikanti v pravem pomenu besede, ne samo projekt. Pravi muzikanti so dizelaši: gredo konstantno in se ne zaletavajo. V posameznem trenutku postanejo tudi medijsko nekoliko bolj zanimivi in eksponirani, vendar jim to ne skuri možganov ob prvem pojavljanju v časopisu. Gredo svojo pot in igrajo svojo muziko. Z muziko preživijo tudi najbolj turbulentne čase, če želite, tudi politične sisteme in države.

Vladarje.

Letošnje leto je leto obletnic, obletnic velikih dogodkov. 1918 in znamenito leto 1968 sta le dve, ki sta v evropski družbi spremenili tok življenja in razmišljanja. Če povzamemo dikcijo, ki jo najpogosteje slišimo pri nedeljski goveji župi, »letos praznuje skupina Špirit«. In to petdeset let obstoja. Špirit je bend, ki je v pomurskem rock'n'rollu pustil veliko sled. Čeprav nikoli niso dosegli planetarne medijske slave, so bili tisti, ki so na obeh straneh Mure orali ledino rock'n'rolla in imeli velik vpliv.


Joužek, Janči in Miška so bili takrat že stari in jih novodobneži niso zanimali, poleg tega so imeli dovolj publike za svojo muziko in jim ni bilo treba iskati nove. Kocipri so bili znani, Rolling Stonesi in Špiriti pa so morali šele dokazati. Andrej in Mirči Celec, Vild, Rappl, Gerenčer in Štefanec, današnji predsednik protikorupcijske komisije, so bili špiriti. Kot vsak pravi bend so bili valilnica, v kateri so se valili člani in iz katere so nastajale tudi druge skupine. Med drugimi so bili nekaj časa člani Vlado Kreslin, Marjan Vidic, kasnejši GuGu, današnji vrhovni sodnik Janek Vlaj in drugi. Njihov prvi filmski posnetek na pop festivalu v Ljubljani je naredil Vlado Miheljak, a je filmček, kot kaže, izgubljen. Z njimi so sodelovali ne le glasbeniki, ampak vsi, ki so kaj znali ali vedeli. Bili so povezovalni element vseh, ki so čutili nove čase. Vmes je kakšen Prekmurec iz tujine ob prihodu domov prešvercal vinilko in navdih za novo muziko je bil takoj na gramofonu. Tehnično so se kalili s prešpilavanjem znanih komadov, ustvarjali pa tudi avtorsko glasbo.


Ezermešter Pišta Vöroš je izdelal violino na daljinsko upravljanje, ki jo je igral Janek Vlaj leta prej, preden so se pojavili instrumenti z daljinskim oddajnikom. Isti ezermešter je iz osciloskopa naredil monosintesajzer na eno tipko, ki ga je igral Klajnšček. Špirit ni samo band, bil je neke vrste gibanje, na katero se je lepila ustvarjalna energija celotne generacije. Ambicija ni bila oditi na Evrovizijo, ampak predstaviti najboljše, kar zmoreš v lokalnem okolju, pred prijatelji in znanci. To je tista zaveza, ki velja, velja še danes pri pravih muzikantih in jo prepozna prava publika.