NA EKS
Nekoč je bila SMC
Leta 2014 je bila že dolgo ne več Drnovškova LDS marginalna stranka, za katero ni želel slišati nihče več.
Odpri galerijo
Miro Cerar FOTO: UROŠ HOČEVAR
Bilo je 2. junija 2014. »Češnje in voda. Kravate in kostimi v večini. Učinkovitost. Kanček mesijanstva.«
To so bile moje asociacije po ustanovnem kongresu Stranke Mira Cerarja. SMC je 41 dni pozneje dosegla zgodovinski uspeh. S 36 poslanskimi sedeži je presegla celo Drnovškovo LDS v njenih najboljših letih. Vprašal sem se, kako bo stranka »nevtralnega profesorja Cerarja« preživela trk z realnostjo.
Po štirih letih na oblasti vidim, da je avto, ki ga vozi nekoč nevtralni profesor Cerar, precej obtolčen. Bilo je veliko manjših in večjih političnih nesreč, pri tem pa voznik ni izkoristil dejstva, da je Slovenija prepredena z avtocestami, kjer je nesreč najmanj. Zakaj je vozil po stranskih cestah, kjer te predrzni koalicijski in opozicijski vozniki z dolgoletnimi vozniškimi izkušnjami prehitevajo kot za stavo, ve le profesor sam.
Verjetno je težava v tem, da ni mogel iz svoje profesorske kože, nevajene bliskovitih odločitev, političnih tveganj in uveljavljanja surove politične moči. Kljub temu preseneča, da se profesor ni želel učiti od svojih liberalnih predhodnikov. Dvomim, da bodo o tem razmišljali člani SMC, ko bodo Cerarja čez 21 dni na kongresu znova izvolili za predsednika Stranke modernega centra.
Bilo je leta 1992. Janez Drnovšek je prevzel takratno Liberalno-demokratsko stranko. Le dve leti pozneje je skuhal novo politično mineštro in ji dodal še tri stranke. Na združitvenem kongresu je nastala Liberalna demokracija Slovenije, ki se je zasidrala na političnem prizorišču in celo desetletje suvereno vladala.
Drnovšek je bil potrpežljiv in previden voznik na dolge proge. Izogibal se je stranskim cestam, rad je imel avtoceste. Vedno je vplačal drago kasko zavarovanje. Tako je po manjših in večjih političnih nesrečah elegantno prehiteval tudi zelo predrzne koalicijske in opozicijske voznike. Tudi tiste z več vozniškimi izkušnjami, tako leve kot desne.
Leta 2014 je bila že dolgo ne več Drnovškova LDS marginalna stranka, za katero ni želel slišati nihče več. Na politični margini je bila po svoji krivdi, ker po odhodu Drnovška z vrha stranke leta 2002 ni več znala voziti po avtocesti.
Seveda je bila LDS zaslužna za mnoge stranpoti tranzicije, a prav neverjetno je, kako se je tudi profesor Cerar z vsemi štirimi otepal primerjav z LDS, namesto da bi si jo vzel za učni primer.
Če bi to storil, potem bi se izognil temu, da je SMC po nekaterih vidikih podobna LDS na vrhuncu moči. Recimo arogantni LDS, ki je mislila, da lahko zaradi preteklih visokih volilnih odstotkov kadruje, kakor se ji zahoče in kogar koli se ji zahoče.
Po drugi strani je imel profesor Cerar v minulih štirih letih vse možnosti posnemati pozitivno Drnovškovo dediščino, predvsem pa se od njega učiti umetnosti vladanja. Drnovšku se ne bi moglo zgoditi, da bi ob visoki gospodarski rasti in razdrobljeni opoziciji izgubil na volitvah. Cerar bo na junijskih volitvah svetlobna leta od relativne zmage.
Drnovšek je znal sestavljati koalicijske politične mineštre z levimi in desnimi začimbami. Cerar ima velike težave že z svojimi levosredinski tovariši, čeprav ima v vladi debelo večino. Namesto da bi Stranka modernega centra obvladovala sredino in pritegnila ideološko neobremenjene volivce, ki ne hodijo na volitve, se SMC opoteka enkrat levo, drugič desno. Na koncu bi lahko izgubila še sredino.
Drnovšek je znal v stranki pametno upravljati oporečnike. Tako je na primer tistih nekaj v poslanski skupini pustil voziti po stranskih cestah, lahko so ga tudi javno in glasno kritizirali, da so se sami sebi zdeli zelo pomembni. A ko je šlo za pomembne stvari, je Drnovšek dosegel, da so ostali na liniji.
Kljub Cerarjevim obiskom v prostorih poslanske skupine je ta velikokrat videti kot dezorientirana politična vojska, katere vojaki vse bolj solirajo z metanjem predvolilnih političnih bombic v obliki zakonskih predlogov, ki so vnaprej obsojeni na neuspeh.
Nekoč je bila SMC. Stranka Mira Cerarja. Zdaj je Stranka modernega centra. Zdi se, da SMC ne bo več zelo moderno voliti. Pristane lahko celo na politični margini, daleč od centra.
To so bile moje asociacije po ustanovnem kongresu Stranke Mira Cerarja. SMC je 41 dni pozneje dosegla zgodovinski uspeh. S 36 poslanskimi sedeži je presegla celo Drnovškovo LDS v njenih najboljših letih. Vprašal sem se, kako bo stranka »nevtralnega profesorja Cerarja« preživela trk z realnostjo.
Po štirih letih na oblasti vidim, da je avto, ki ga vozi nekoč nevtralni profesor Cerar, precej obtolčen. Bilo je veliko manjših in večjih političnih nesreč, pri tem pa voznik ni izkoristil dejstva, da je Slovenija prepredena z avtocestami, kjer je nesreč najmanj. Zakaj je vozil po stranskih cestah, kjer te predrzni koalicijski in opozicijski vozniki z dolgoletnimi vozniškimi izkušnjami prehitevajo kot za stavo, ve le profesor sam.
Verjetno je težava v tem, da ni mogel iz svoje profesorske kože, nevajene bliskovitih odločitev, političnih tveganj in uveljavljanja surove politične moči. Kljub temu preseneča, da se profesor ni želel učiti od svojih liberalnih predhodnikov. Dvomim, da bodo o tem razmišljali člani SMC, ko bodo Cerarja čez 21 dni na kongresu znova izvolili za predsednika Stranke modernega centra.
Bilo je leta 1992. Janez Drnovšek je prevzel takratno Liberalno-demokratsko stranko. Le dve leti pozneje je skuhal novo politično mineštro in ji dodal še tri stranke. Na združitvenem kongresu je nastala Liberalna demokracija Slovenije, ki se je zasidrala na političnem prizorišču in celo desetletje suvereno vladala.
Drnovšek je bil potrpežljiv in previden voznik na dolge proge. Izogibal se je stranskim cestam, rad je imel avtoceste. Vedno je vplačal drago kasko zavarovanje. Tako je po manjših in večjih političnih nesrečah elegantno prehiteval tudi zelo predrzne koalicijske in opozicijske voznike. Tudi tiste z več vozniškimi izkušnjami, tako leve kot desne.
Leta 2014 je bila že dolgo ne več Drnovškova LDS marginalna stranka, za katero ni želel slišati nihče več. Na politični margini je bila po svoji krivdi, ker po odhodu Drnovška z vrha stranke leta 2002 ni več znala voziti po avtocesti.
Seveda je bila LDS zaslužna za mnoge stranpoti tranzicije, a prav neverjetno je, kako se je tudi profesor Cerar z vsemi štirimi otepal primerjav z LDS, namesto da bi si jo vzel za učni primer.
Če bi to storil, potem bi se izognil temu, da je SMC po nekaterih vidikih podobna LDS na vrhuncu moči. Recimo arogantni LDS, ki je mislila, da lahko zaradi preteklih visokih volilnih odstotkov kadruje, kakor se ji zahoče in kogar koli se ji zahoče.
Po drugi strani je imel profesor Cerar v minulih štirih letih vse možnosti posnemati pozitivno Drnovškovo dediščino, predvsem pa se od njega učiti umetnosti vladanja. Drnovšku se ne bi moglo zgoditi, da bi ob visoki gospodarski rasti in razdrobljeni opoziciji izgubil na volitvah. Cerar bo na junijskih volitvah svetlobna leta od relativne zmage.
Drnovšek je znal sestavljati koalicijske politične mineštre z levimi in desnimi začimbami. Cerar ima velike težave že z svojimi levosredinski tovariši, čeprav ima v vladi debelo večino. Namesto da bi Stranka modernega centra obvladovala sredino in pritegnila ideološko neobremenjene volivce, ki ne hodijo na volitve, se SMC opoteka enkrat levo, drugič desno. Na koncu bi lahko izgubila še sredino.
Drnovšek je znal v stranki pametno upravljati oporečnike. Tako je na primer tistih nekaj v poslanski skupini pustil voziti po stranskih cestah, lahko so ga tudi javno in glasno kritizirali, da so se sami sebi zdeli zelo pomembni. A ko je šlo za pomembne stvari, je Drnovšek dosegel, da so ostali na liniji.
Kljub Cerarjevim obiskom v prostorih poslanske skupine je ta velikokrat videti kot dezorientirana politična vojska, katere vojaki vse bolj solirajo z metanjem predvolilnih političnih bombic v obliki zakonskih predlogov, ki so vnaprej obsojeni na neuspeh.
Nekoč je bila SMC. Stranka Mira Cerarja. Zdaj je Stranka modernega centra. Zdi se, da SMC ne bo več zelo moderno voliti. Pristane lahko celo na politični margini, daleč od centra.
