Kipi okrutnega vladarja še kar stojijo (FOTO)
Te dni je belgijski kralj Philippe pripotoval na uradni obisk v Kongo, princesa Esmeralda pa ga je ob tem pozvala, naj se tamkajšnjim ljudem opraviči za vse grozote, ki so jih morali njihovi predniki pretrpeti pod vladavino belgijskega kralja Leopolda II., ki je konec 19. stoletja državo enostavno razglasil za svojo in zasužnjil milijone ljudi.
Philippe se je pred leti tej afriški državi in nekdanji belgijski koloniji, ki si je samostojnost priborila šele leta 1960, že skoraj opravičil, zato princesa upa, da mu bo zdaj tudi uspelo. Medtem v Belgiji buri duhove še en spomin na tisti del kolonialne preteklosti države, ki bi jo večina najraje pozabila – kipi Leopolda II., ki še vedno stojijo na več koncih v Bruslju. V zadnjih letih je bilo več pozivov, naj jih odstranijo, a se je to zgodilo le z enim, ki so ga prej oskrunili vandali, medtem ko preostalih šest skulptur ostaja na svojem mestu.
Izživljali so se nad otroki
Tudi prebivalci kanadskega Winnipega so oblasti dolgo nagovarjali, naj odstranijo kip nekdanje britanske kraljice Viktorije, in ker se to ni zgodilo, jim je junija lani prekipelo in zadevo so vzeli v svoje roke. Kip so podrli, za nameček so ga obglavili in prekrili z rdečimi odtisi dlani. Slednje je simboliziralo na tisoče otrok domorodcev, ki so v času njenega vladanja in tudi še v času vladanja Elizabete II. umrli v kanadskih internatih, kjer so z njimi ravnali povsem nečloveško.
Konec 19. stoletja se je kraljica Viktorija, ki nikoli ni obiskala Kanade, namreč odločila, da je treba otroke tamkajšnjih staroselcev čim hitreje in čim bolj uspešno asimilirati v kanadsko družbo. To pa so storili tako, da so jih odvzeli staršem ter jih zaprli v krščanske internate, kjer niso smeli govoriti v svojem jeziku, za vsak spodrsljaj pa so bili kaznovani. Zaposleni so se nad njimi izživljali, veliko je bilo zlorab, tudi spolnih, v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so tovrstne ustanove dokončno zaprli, pa so našteli, da je v vseh teh letih v njih umrlo do 6000 otrok od okrog 150.000, kolikor so jih vanje odpeljali.
Protestniki so se nato lotili še kipa aktualne britanske kraljice in tudi ta je končal na tleh. Sodu je dno izbila najdba okrog 182 posmrtnih ostankov otrok, ki so bili položeni v neoznačen grob ob eni od omenjenih ustanov v bližini mesta Cranbrook. Kanada je že leta 2015 tovrstno asimilacijo označila za kulturni genocid, razen tega pa se ni zgodilo nič. Tudi kraljica Elizabeta II. se do zdaj za trpljenje in smrti ni opravičila, čeprav so jo k temu Kanadčani že večkrat pozvali.
Edini, ki je do zdaj zmogel opravičilo za grehe svojih prednikov, je bil nizozemski kralj Willem-Alexander. »Rad bi izrazil globoko obžalovanje in se ob tem opravičil za vse nasilje, ki so ga nad tukajšnjimi prebivalci izvajali Nizozemci. Zavedam se gorja in bolečine, ki so ju izkusili ljudje in s katerima morajo živeti še danes,« je predlani dejal kralj med obiskom Indonezije, ki je bila med letoma 1800 in 1949 nizozemska kolonija. Izrabljali so jo, da bi kraljevina obogatela, čeprav so se izgovarjali, da so tam zgolj na »misiji, da domačinom pripeljejo civilizacijo«.
Namesto tega so pripeljali nasilje in grozote, tiste, ki so se jim drznili postaviti po robu, so mučili in pobijali, ženske pa posiljevali. Še v začetku 20. stoletja, ko so bili pozivi k osamosvojitvi vedno glasnejši, so Nizozemci aretirali in zaprli na stotine podpornikov ideje o samostojni Indoneziji. Nizozemci pa niso morili in zasužnjevali ljudi le v Aziji, še huje je bilo v Afriki.
Rad bi izrazil globoko obžalovanje in se ob tem opravičil za vse nasilje, ki so ga nad tukajšnjimi prebivalci izvajali Nizozemci.
V 17. stoletju so se trikrat namenili zasužnjiti južnoafriško ljudstvo Kojkoj, dejanje, ki je na zgodovini kraljevine pustilo največji madež. Neoborožene domačine so napadli s strelnim orožjem in jim požgali domove. Umrlo je na tisoče Afričanov, preživele pa so ugrabili in zasužnjili.
