SLOVO
Živela v srcih več generacij Italijanov
Ikona Raffaella Carra je bila simbol ženskega opolnomočenja. Ko je kraljica televizije pokazala popek, je razburila Vatikan.
Odpri galerijo
Odšla je v 79. letu. FOTO: Net
V Italiji ne plahutajo zeleno-belo-rdeče zastave, namesto njih v teh dneh na poletnem vetriču žalostno poplesavajo črne. »Raffaella nas je zapustila. Odšla je v boljši svet, v katerem bodo njena človečnost, njen nezamenljivi smeh in izjemni talent sijali za vedno,« je Sergio Lapino s strtim srcem sporočil, da je v 79. letu boj z boleznijo izgubila njegova dolgoletna življenjska sopotnica Raffaella Carra, ki pa je živela tudi v srcih več generacij Italijanov. Bila je namreč prva dama italijanske televizije, kraljica razvedrila, »njen smeh in radodarnost sta se dotaknila več generacij Italijanov, ime naše države pa je ponesla v svet,« se je njenemu spominu poklonil italijanski premier Mario Draghi.
Bila je ikona. Ali, kot je 1984. zapisala revija L’Espresso, »požela je več aplavzov kot predsednik Pertini, bila je dražja kot nogometaš Michel Platini in bila je bolj čudežna kot moderni svetnik Padre Pio«. To svojo izjemno pot, ki jo je ponesla močno prek meja njene domovine, saj je očarala tudi špansko občinstvo in države Južne Amerike, je začela v Bologni, kjer je kot Raffaella Maria Roberta Pelloni junija 1943 privekala na svet. In kaj kmalu je vedela, da bo zabavna industrija njen svet, njeno življenje, saj je začela peti, plesati in nastopati pred kamerami že kot deklič.
Svoje čare drobne, poskočne blondinke je po začetnem uspehu v italijanskih zgodovinskih filmih nato malce pokazala celo Hollywoodu, ko je v vojni drami Ekspres polkovnika Ryana zaigrala ob Franku Sinatri in Trevorju Howardu, a je ameriške sanje niso hipnotizirale. Nazaj jo je klicala domača Italija, kjer je nato v televizijskem glasbenem šovu Canzonissima dosegla verjetno svoj največji uspeh.
S svojimi sploh za tisti čas precej izzivalnimi oblačili in točkami, z zapeljivimi plesnimi gibi, je dvignila prenekatero obrv. Bila je namreč tista ženska, ki si je kot prva na italijanski televiziji drznila razkriti del trebuščka in pokazati popek, kar je v Vatikanu, tedaj s še precejšnjim vplivom na televizijski program, zanetilo pravi mali vihar, gledanost pa je ponesla v višave. Skratka, bila je (pre)drzna in zapeljiva, a s tem ni postala predmet objektifikacije ženskega telesa na televiziji. Nasprotno, ženskam je vlivala samozavest, postala je celo simbol ženskega opolnomočenja in jih je s pesmijo A Far l’Amore Comincia Tu, ki je postala mednarodna uspešnica, pozvala, naj ne skrivajo svojih seksualnih želja, temveč jih izrazijo in prevzamejo nadzor nad svojimi užitki.
V 70. letih preteklega stoletja je s šovom La Hora de Raffaella osvojila tudi špansko občinstvo in leta 1979 s selitvijo v argentinski Buenos Aires še Južno Ameriko. Toda njeno srce je očitno v celoti pripadalo Italiji, kamor se je vrnila in štiri leta pozneje nadaljevala svojo pot na italijanski televiziji, na kateri je nastopala do pred dvema letoma.
V svoji karieri je posnela 25 glasbenih albumov in prodala okoli 60 milijonov plošč, predvsem po Italiji in Španiji, z živimi, radostnimi in lahkotnimi popevkami pa je postala gejevska ikona, ki so se ji leta 2017 poklonili tudi na paradi ponosa v Madridu.
Zaigrala je tudi v hollywoodskem vojnem filmu s Frankom Sinatro.
Bila je ikona. Ali, kot je 1984. zapisala revija L’Espresso, »požela je več aplavzov kot predsednik Pertini, bila je dražja kot nogometaš Michel Platini in bila je bolj čudežna kot moderni svetnik Padre Pio«. To svojo izjemno pot, ki jo je ponesla močno prek meja njene domovine, saj je očarala tudi špansko občinstvo in države Južne Amerike, je začela v Bologni, kjer je kot Raffaella Maria Roberta Pelloni junija 1943 privekala na svet. In kaj kmalu je vedela, da bo zabavna industrija njen svet, njeno življenje, saj je začela peti, plesati in nastopati pred kamerami že kot deklič.
Svoje čare drobne, poskočne blondinke je po začetnem uspehu v italijanskih zgodovinskih filmih nato malce pokazala celo Hollywoodu, ko je v vojni drami Ekspres polkovnika Ryana zaigrala ob Franku Sinatri in Trevorju Howardu, a je ameriške sanje niso hipnotizirale. Nazaj jo je klicala domača Italija, kjer je nato v televizijskem glasbenem šovu Canzonissima dosegla verjetno svoj največji uspeh.
60
milijonov plošč je prodala.
milijonov plošč je prodala.
S svojimi sploh za tisti čas precej izzivalnimi oblačili in točkami, z zapeljivimi plesnimi gibi, je dvignila prenekatero obrv. Bila je namreč tista ženska, ki si je kot prva na italijanski televiziji drznila razkriti del trebuščka in pokazati popek, kar je v Vatikanu, tedaj s še precejšnjim vplivom na televizijski program, zanetilo pravi mali vihar, gledanost pa je ponesla v višave. Skratka, bila je (pre)drzna in zapeljiva, a s tem ni postala predmet objektifikacije ženskega telesa na televiziji. Nasprotno, ženskam je vlivala samozavest, postala je celo simbol ženskega opolnomočenja in jih je s pesmijo A Far l’Amore Comincia Tu, ki je postala mednarodna uspešnica, pozvala, naj ne skrivajo svojih seksualnih želja, temveč jih izrazijo in prevzamejo nadzor nad svojimi užitki.
V 70. letih preteklega stoletja je s šovom La Hora de Raffaella osvojila tudi špansko občinstvo in leta 1979 s selitvijo v argentinski Buenos Aires še Južno Ameriko. Toda njeno srce je očitno v celoti pripadalo Italiji, kamor se je vrnila in štiri leta pozneje nadaljevala svojo pot na italijanski televiziji, na kateri je nastopala do pred dvema letoma.
Raffaella nas je zapustila. Odšla je v boljši svet, v katerem bodo njena človečnost, njen nezamenljivi smeh in izjemni talent sijali za vedno.
V svoji karieri je posnela 25 glasbenih albumov in prodala okoli 60 milijonov plošč, predvsem po Italiji in Španiji, z živimi, radostnimi in lahkotnimi popevkami pa je postala gejevska ikona, ki so se ji leta 2017 poklonili tudi na paradi ponosa v Madridu.
