30 LET
In knjiga je postala obdavčena!
V prvem letu samostojne Slovenije je bila knjižna produkcija manjša kot leta 1974, poudarek je bil na krščanskem tisku.
Odpri galerijo
FOTO: JOŽE SUHADOLNIK
Slovenska knjižna produkcija se po naših podatkih statistično spremlja od leta 1919. V tistem letu je izšlo 389 naslovov knjig in brošur v slovenskem jeziku ali približno 30 naslovov na 100.000 prebivalcev. Poleg teh so založniki ponudili 20 naslovov prevodov in 28 naslovov knjig v tujih jezikih; naši viri navajajo še, da je 46 slovenskih publikacij izšlo tudi v tujini. Med njimi je bilo 55 leposlovnih del ali približno štirje na 100.000 prebivalcev. Manj knjižnih del kot v letu 1919 je v prejšnjem stoletju izšlo le med drugo svetovno vojno.
Šele več kot pet desetletij pozneje, natančneje leta 1974, je v Sloveniji izšlo več kot 100 naslovov na 100.000 prebivalcev.
Osamosvojitev pa je slovenski prej neobdavčeni knjigi prinesla 5-odstotni davek na promet proizvodov in storitev. Povedano drugače: samostojna slovenska država, o kateri pravijo, da so jo pomagali uresničiti tudi mojstri in mojstrice peresa, je slovensko knjigo obdavčila, potem je šlo (predvsem s pomočjo slovenskih oblastnikov) le še naprej – navzdol, torej z davki navzgor.
Pobud, tudi parlamentarnih, ni manjkalo: prehod s sistema 5-odstotnega prometnega davka na davek na dodano vrednost po slovenski osamosvojitvi so pospremili protesti založnikov, tudi z akcijo »Kdor knjigo bere, ga država odere«, a niso bili uspešni. Minister za kulturo Jožef Školč (LDS) se je leta 1997 javno zavzel za ničelno stopnjo davka na knjige, a se ni zgodilo nič, tistega leta je Boris Sovič (ZLSD) v parlamentu vložil predlog za ničelno stopnjo obdavčitve knjig, a predlog zaradi vladajoče koalicije ni dobil parlamentarne večine.
Uradna knjižna statistika pa kaže, da je bila leta 1991, v prvem letu samostojne Slovenije, knjižna produkcija še vedno manjša kot leta 1974: vseh izdanih naslovov je bilo 2459, med njimi je bilo 422 leposlovnih del. Viri pa kažejo, da je kulturno ministrstvo, ki ga je vodil Andrej Capuder, najbolj velikodušno subvencioniralo knjige s tematiko slovenstva, zamejsko literaturo in krščanski tisk.
Šele več kot pet desetletij pozneje, natančneje leta 1974, je v Sloveniji izšlo več kot 100 naslovov na 100.000 prebivalcev.
Osamosvojitev pa je slovenski prej neobdavčeni knjigi prinesla 5-odstotni davek na promet proizvodov in storitev. Povedano drugače: samostojna slovenska država, o kateri pravijo, da so jo pomagali uresničiti tudi mojstri in mojstrice peresa, je slovensko knjigo obdavčila, potem je šlo (predvsem s pomočjo slovenskih oblastnikov) le še naprej – navzdol, torej z davki navzgor.
Pobud, tudi parlamentarnih, ni manjkalo: prehod s sistema 5-odstotnega prometnega davka na davek na dodano vrednost po slovenski osamosvojitvi so pospremili protesti založnikov, tudi z akcijo »Kdor knjigo bere, ga država odere«, a niso bili uspešni. Minister za kulturo Jožef Školč (LDS) se je leta 1997 javno zavzel za ničelno stopnjo davka na knjige, a se ni zgodilo nič, tistega leta je Boris Sovič (ZLSD) v parlamentu vložil predlog za ničelno stopnjo obdavčitve knjig, a predlog zaradi vladajoče koalicije ni dobil parlamentarne večine.
Uradna knjižna statistika pa kaže, da je bila leta 1991, v prvem letu samostojne Slovenije, knjižna produkcija še vedno manjša kot leta 1974: vseh izdanih naslovov je bilo 2459, med njimi je bilo 422 leposlovnih del. Viri pa kažejo, da je kulturno ministrstvo, ki ga je vodil Andrej Capuder, najbolj velikodušno subvencioniralo knjige s tematiko slovenstva, zamejsko literaturo in krščanski tisk.
