Zmanjkuje ji potrpljenja
Po dobrih pripravah se je začelo Ilki Štuhec podirati na tekmah. Vračanje med tekmice po sedmi poškodbi kolena najtežje v karieri.
Odpri galerijo
Ilka Štuhec je v Zauchenseeju pozno popoldne po treningu smuka opravila vadbo v hotelskem fitnesu, nato pa se podala k serviserju. Danes in jutri jo čakata dve tekmi. FOTO: Matej Družnik
Sedma vrnitev dvakratne svetovne prvakinje v smuku Ilke Štuhec po poškodbi kolena se je izkazala za najtežjo v njeni karieri. Zato, ker ve, da spada na vrh, a je ta – kljub dobrim treningom v pripravljalnem obdobju – trenutno (pre)daleč. Pravi, da je bolj vztrajna kot potrpežljiva, a obupala ne bo nikoli.
Veliko je minilo od zadnje tekme za svetovni pokal v hitrih disciplinah, skoraj en mesec. Imate tudi vi občutek, da se vse skupaj odvija zelo počasi?
»Menim, da bi si marsikatera smučarka, ki tekmuje v hitrih disciplinah, želela, da ne bi zdaj rekli, da gremo šele na peto tekmo sezone. Pred nekaj dnevi sem razmišljala o tem in ugotovila, da je za nami že 13 tekem, precej, ampak devet jih je bilo v tehničnih disciplinah, le štiri v hitrih. V tej sezoni nisem v boju za veliki kristalni globus, ampak v vsakem primeru; vse skupaj je tako nastavljeno, da v hitrih disciplinah nimamo prav veliko možnosti. Če se vrnem k vprašanju, res je, kar traja in traja. Morda pa mi je ta zadnji premor tudi malce ustrezal, da sem lahko raziskala, kaj je bilo narobe, poskusila to popraviti in bo zdaj v prihodnje tako, kot bi si želela.«
Kakšne odgovore ste dobili?
»Gre za skupek stvari, prišle so vse naenkrat. Najbolj boleče je ravno to, da mi je šlo celotno jesen na pripravah v Copper Mt. vrhunsko, časi so bili super, imam vse črno na belem, kaj se je dogajalo, vse vemo. Potem pa smo prišli v Lake Louise na prve tekme. V redu, sem si mislila, šlo bo! A ko sem stala na startu z zavedanjem, da je močna difuzna svetloba, teren leden, nemiren, kot ni bil že precej let, si preprosto nisem najbolj zaupala, in to se je pokazalo na smučanju. Malo pa sem se tudi narobe odločila glede smuči, niso podpirale tega, kar se je dogajalo na tekmi. Ko tekmuješ, ne razmišljaš, aha, zdaj moram samo lepo 'prelomiti', stopiti na spodnjo smučko ... Preprosto greš, improviziraš, pri tem si moraš zaupati, oprema pa mora vse to podpirati, ta, ki sem jo izbrala, pa tega ni ravno počela. Moja napaka. Podobno se je pokazalo v superveleslalomu. V Lake Louise je še približno šlo, bila je boljša vidljivost, čudovit dan, pa napaka na progi, z manj odziva smučke je bilo, kot je pač bilo. Se je pa to bistveno bolj poznalo v St. Moritzu. Kilian (Albrecht, njen menedžer, op. a.), ki je prišel prvič na tekmo v tej sezoni, mi je dejal, da je videti, kot da sploh nimam opore, torej preokrogle robnike, kar sploh ni bilo res, ali pa da enostavno ne morem upogniti smučke. Začela sem premlevati ... Dokler smo trenirali, je bilo vse super, lepo, uživala sem in si zaupala, potem pa se je začelo počasi to podirati. Z ne ravno najboljšimi nastopi, s slabimi rezultati ...«
Po takih rezultatih verjetno nastopi mešanica čustev: razočaranje, jeza, žalost. Udarite po mizi?
»Vse to se pojavi. Prej bi se skrila pod mizo, kot udarila po njej. Slabe občutke hočem potlačiti, pozabiti, iti čez njih, ker se mi ne dogaja to ravno prvič ...«
Je to vaše najtežje vračanje po poškodbi?
»Za zdaj je. Vsako posebej je težko, nikoli ni lahko. Ampak glede na jesenske priprave sem mislila, da bo vse v redu in mi bo šlo. A je daleč od tega, da mi gre.«
Zdaj bi potrebovali nekaj, kar bi vas dvignilo.
»Vsekakor!«
Na uradnem treningu v Val d'Iseru vam je že lepo kazalo.
»Da, bilo je že precej boljše. Čeprav je bila podlaga nemirna in se ni nič videlo, smo se na hitro odločili, v redu, vse zamenjamo, vzamemo druge smuči, pač tako se zgodi, vedno po malem poskušaš delati izboljšave. Treningi pred novim letom in zadnji pred prihodom v Zauchensee so bili super. Na prvem tukaj se to ni pokazalo, saj sem že pred prvim vmesnim časom storila veliko napako.«
Torej velik zaostanek pripisujete temu?
»Drži. Načeloma na drugem vmesnem času, ko je konec ravnine, ni ravno običajno, da za vodilno zaostajaš dve sekundi in dvajset stotink. Seveda so še stvari za popraviti, gremo v pravo smer, ampak nisem ravno med najbolj potrpežljivimi.«
Zato ker ste bili že uspešni in si želite spet tja, na vrh.
»Preprosto veš, kam spadaš. Zato je še toliko težje.«
Ampak glede na vse vaše poškodbe ste bili pravzaprav vedno potrpežljivi, vztrajni.
»Bolj vztrajna, kot potrpežljiva. Nočem nekaj na hitro, pričakujem pa, da ko nekaj delaš, da se rezultat hitreje pozna. Sem pa se dostikrat naučila, da ni vedno tako. Pogosto traja, traja in traja ...«
Na eni točki pa se spet vse sestavi in vrne ...
»Upam. Še čakam na to točko.«
Ilka Štuhec je v Zauchenseeju pozno popoldne po treningu smuka opravila vadbo v hotelskem fitnesu, nato pa se podala k serviserju. Danes in jutri jo čakata dve tekmi. FOTO: Matej Družnik
Veliko je minilo od zadnje tekme za svetovni pokal v hitrih disciplinah, skoraj en mesec. Imate tudi vi občutek, da se vse skupaj odvija zelo počasi?
»Menim, da bi si marsikatera smučarka, ki tekmuje v hitrih disciplinah, želela, da ne bi zdaj rekli, da gremo šele na peto tekmo sezone. Pred nekaj dnevi sem razmišljala o tem in ugotovila, da je za nami že 13 tekem, precej, ampak devet jih je bilo v tehničnih disciplinah, le štiri v hitrih. V tej sezoni nisem v boju za veliki kristalni globus, ampak v vsakem primeru; vse skupaj je tako nastavljeno, da v hitrih disciplinah nimamo prav veliko možnosti. Če se vrnem k vprašanju, res je, kar traja in traja. Morda pa mi je ta zadnji premor tudi malce ustrezal, da sem lahko raziskala, kaj je bilo narobe, poskusila to popraviti in bo zdaj v prihodnje tako, kot bi si želela.«
Kakšne odgovore ste dobili?
»Gre za skupek stvari, prišle so vse naenkrat. Najbolj boleče je ravno to, da mi je šlo celotno jesen na pripravah v Copper Mt. vrhunsko, časi so bili super, imam vse črno na belem, kaj se je dogajalo, vse vemo. Potem pa smo prišli v Lake Louise na prve tekme. V redu, sem si mislila, šlo bo! A ko sem stala na startu z zavedanjem, da je močna difuzna svetloba, teren leden, nemiren, kot ni bil že precej let, si preprosto nisem najbolj zaupala, in to se je pokazalo na smučanju. Malo pa sem se tudi narobe odločila glede smuči, niso podpirale tega, kar se je dogajalo na tekmi. Ko tekmuješ, ne razmišljaš, aha, zdaj moram samo lepo 'prelomiti', stopiti na spodnjo smučko ... Preprosto greš, improviziraš, pri tem si moraš zaupati, oprema pa mora vse to podpirati, ta, ki sem jo izbrala, pa tega ni ravno počela. Moja napaka. Podobno se je pokazalo v superveleslalomu. V Lake Louise je še približno šlo, bila je boljša vidljivost, čudovit dan, pa napaka na progi, z manj odziva smučke je bilo, kot je pač bilo. Se je pa to bistveno bolj poznalo v St. Moritzu. Kilian (Albrecht, njen menedžer, op. a.), ki je prišel prvič na tekmo v tej sezoni, mi je dejal, da je videti, kot da sploh nimam opore, torej preokrogle robnike, kar sploh ni bilo res, ali pa da enostavno ne morem upogniti smučke. Začela sem premlevati ... Dokler smo trenirali, je bilo vse super, lepo, uživala sem in si zaupala, potem pa se je začelo počasi to podirati. Z ne ravno najboljšimi nastopi, s slabimi rezultati ...«
Po takih rezultatih verjetno nastopi mešanica čustev: razočaranje, jeza, žalost. Udarite po mizi?
»Vse to se pojavi. Prej bi se skrila pod mizo, kot udarila po njej. Slabe občutke hočem potlačiti, pozabiti, iti čez njih, ker se mi ne dogaja to ravno prvič ...«
Je to vaše najtežje vračanje po poškodbi?
»Za zdaj je. Vsako posebej je težko, nikoli ni lahko. Ampak glede na jesenske priprave sem mislila, da bo vse v redu in mi bo šlo. A je daleč od tega, da mi gre.«
Zdaj bi potrebovali nekaj, kar bi vas dvignilo.
»Vsekakor!«
Najboljša smukačica minule zime Nicole Schmidhofer o Štuhčevi: »Poznava se od mladinskega svetovnega prvenstva 2007, o tem sva se pogovarjali včeraj na startu pred treningom. Ilka je imela veliko poškodb, zadnji dve leti sta bili zanjo zelo težki, a njen naslov svetovne prvakinje v sezoni vrnitve je bil izjemen dosežek. Zdaj morda potrebuje malo več časa, sem pa prepričana, da se bo kmalu vrnila. Je odlična smučarka in ve, kaj mora narediti, morda gre le še za malenkosti pri samozaupanju, ki jih še potrebuje, da ji bo zares steklo.«
Na uradnem treningu v Val d'Iseru vam je že lepo kazalo.
»Da, bilo je že precej boljše. Čeprav je bila podlaga nemirna in se ni nič videlo, smo se na hitro odločili, v redu, vse zamenjamo, vzamemo druge smuči, pač tako se zgodi, vedno po malem poskušaš delati izboljšave. Treningi pred novim letom in zadnji pred prihodom v Zauchensee so bili super. Na prvem tukaj se to ni pokazalo, saj sem že pred prvim vmesnim časom storila veliko napako.«
Torej velik zaostanek pripisujete temu?
»Drži. Načeloma na drugem vmesnem času, ko je konec ravnine, ni ravno običajno, da za vodilno zaostajaš dve sekundi in dvajset stotink. Seveda so še stvari za popraviti, gremo v pravo smer, ampak nisem ravno med najbolj potrpežljivimi.«
Zato ker ste bili že uspešni in si želite spet tja, na vrh.
»Preprosto veš, kam spadaš. Zato je še toliko težje.«
Ampak glede na vse vaše poškodbe ste bili pravzaprav vedno potrpežljivi, vztrajni.
»Bolj vztrajna, kot potrpežljiva. Nočem nekaj na hitro, pričakujem pa, da ko nekaj delaš, da se rezultat hitreje pozna. Sem pa se dostikrat naučila, da ni vedno tako. Pogosto traja, traja in traja ...«
Na eni točki pa se spet vse sestavi in vrne ...
»Upam. Še čakam na to točko.«
