Risanke za zdaj zanimivejše kot oče
Dirk Nowitzki že dobro leto uživa v športnem pokoju. Odkar je končal kariero, je šele dvakrat pogrešil košarko.
Odpri galerijo
Dirk Nowitzki zelo ceni Luko Dončića. FOTO: Reuters
Dirk Nowitzki, najboljši nemški košarkar v zgodovini in eden najboljših nasploh, že debelo leto uživa v športnem pokoju. V intervjuju za nedeljsko izdajo časnika Bild je 41-letni zvezdnik iz Würzburga, ki je vseh 21 sezon v ligi NBA igral za Dallas Mavericks, pri katerem drugo leto zapovrstjo navdušuje Luka Dončić, spregovoril o svojem preživljanju časa v obdobju koronavirusa, svojih treh otrocih, košarki, tekmah brez gledalcev ...
Kako je zdaj videti pri vas doma? Mar sedite na kavču in otrokom predvajate posnetke svojih vrhunskih predstav?
»Ne, tako daleč še nismo. Toda pred dobrim tednom je minilo natanko leto dni od moje zadnje tekme in na televiziji so predvajali polurni dokumentarec o meni, nato pa še posnetek celotne tekme z moštvom San Antonio Spurs. Ko sem zadel prvi koš, so se otroci še veselili, ko me je trener nato zamenjal, pa so si želeli gledati risanko. Tačke na patrulji (Paw Patrol) so bile nato zanimivejše od očeta. Verjamem, da bo že čez nekaj let predvsem sinova že bolj zanimalo, kaj sem počel.«
Kako zaposlite otroke?
»To znajo kar dobro tudi sami. Vendar ne dlje kot za pol ure. Nato si začneta fanta nagajati med seboj. Ko je tega enkrat preveč, jih z Jessico pošljeva na vrt. Tam imamo manjše igrišče s trampolinom.«
Ali vas zaradi koronavirusa kaj skrbi za starše?
»Da, ker oba spadata v rizično skupino. V tem trenutku se dobro držita. Ravnata se po navodilih, jaz pa ju podpiram tako, da ju pokličem vsak dan. Tudi sicer se večkrat slišim s prijatelji, tudi tistimi, s katerimi že več let nisem bil v stiku. Z nekaterimi sem nazadnje po medmrežju vrgel celo karte in odigral enko. Časi so težki, vendar nas združujejo. Upam, da bo tako tudi ostalo, ko se bo življenje spet normaliziralo.«
Veliko športnikov se je odločilo pomagati v teh časih. Kako pomagate vi?
»S svojo fundacijo v Dallasu podpiram Norh Texas Food Bank. Družine, ki si ne morejo privoščiti hrane dvakrat na dan, si lahko tam naberejo živil za ves teden.«
Ste se med krizo zredili?
»Poskušam ostati čim bolj aktiven. Imam sobno kolo, na katero se usedem enkrat na dan, tekalno stezo in otroke, za katerimi moram teči ves dan. A težko je ostati discipliniran, če greš 40- do 50-krat na dan mimo kuhinje.«
Ali se še vedno prehranjujete vegansko, kot ste izjavili pred nekaj meseci?
»Ne. Vztrajal sem štiri do pet tednov. Ker pa sem v tistem obdobju veliko potoval, je bilo težko paziti, kaj dam v usta. Potem sem bil nekaj časa vegetarijanec, zdaj spet jem vse, predvsem pa se poskušam prehranjevati zdravo. Z veliko sadja in solate. Mesa pa nimam vsak dan na jedilniku.«
Mar pogrešate košarko?
»Če sem iskren, so me med gledanjem posnetka moje zadnje tekme prevzela čustva. To je bilo drugič, da sem po koncu svoje športne poti zares pogrešal. Drugače pa imam – kar zadeva odločitev, da sem lani končal kariero – mirno vest.«
Kakšno je vaše mnenje o tekmah brez gledalcev?
»To je pravzaprav nepredstavljivo. Navijači spodbujajo igralce in jih ženejo naprej. A po drugi strani bi lahko tudi tekme pred praznimi tribunami prinesle gledalcem nekaj veselja in jih vsaj za nekaj časa odvrnile od slabih novic, tako da bi lahko pomenile nekaj pozitivnega.«
Kako je zdaj videti pri vas doma? Mar sedite na kavču in otrokom predvajate posnetke svojih vrhunskih predstav?
»Ne, tako daleč še nismo. Toda pred dobrim tednom je minilo natanko leto dni od moje zadnje tekme in na televiziji so predvajali polurni dokumentarec o meni, nato pa še posnetek celotne tekme z moštvom San Antonio Spurs. Ko sem zadel prvi koš, so se otroci še veselili, ko me je trener nato zamenjal, pa so si želeli gledati risanko. Tačke na patrulji (Paw Patrol) so bile nato zanimivejše od očeta. Verjamem, da bo že čez nekaj let predvsem sinova že bolj zanimalo, kaj sem počel.«
Kako zaposlite otroke?
»To znajo kar dobro tudi sami. Vendar ne dlje kot za pol ure. Nato si začneta fanta nagajati med seboj. Ko je tega enkrat preveč, jih z Jessico pošljeva na vrt. Tam imamo manjše igrišče s trampolinom.«
Ali vas zaradi koronavirusa kaj skrbi za starše?
»Da, ker oba spadata v rizično skupino. V tem trenutku se dobro držita. Ravnata se po navodilih, jaz pa ju podpiram tako, da ju pokličem vsak dan. Tudi sicer se večkrat slišim s prijatelji, tudi tistimi, s katerimi že več let nisem bil v stiku. Z nekaterimi sem nazadnje po medmrežju vrgel celo karte in odigral enko. Časi so težki, vendar nas združujejo. Upam, da bo tako tudi ostalo, ko se bo življenje spet normaliziralo.«
Veliko športnikov se je odločilo pomagati v teh časih. Kako pomagate vi?
»S svojo fundacijo v Dallasu podpiram Norh Texas Food Bank. Družine, ki si ne morejo privoščiti hrane dvakrat na dan, si lahko tam naberejo živil za ves teden.«
Ste se med krizo zredili?
»Poskušam ostati čim bolj aktiven. Imam sobno kolo, na katero se usedem enkrat na dan, tekalno stezo in otroke, za katerimi moram teči ves dan. A težko je ostati discipliniran, če greš 40- do 50-krat na dan mimo kuhinje.«
Ali se še vedno prehranjujete vegansko, kot ste izjavili pred nekaj meseci?
»Ne. Vztrajal sem štiri do pet tednov. Ker pa sem v tistem obdobju veliko potoval, je bilo težko paziti, kaj dam v usta. Potem sem bil nekaj časa vegetarijanec, zdaj spet jem vse, predvsem pa se poskušam prehranjevati zdravo. Z veliko sadja in solate. Mesa pa nimam vsak dan na jedilniku.«
Mar pogrešate košarko?
»Če sem iskren, so me med gledanjem posnetka moje zadnje tekme prevzela čustva. To je bilo drugič, da sem po koncu svoje športne poti zares pogrešal. Drugače pa imam – kar zadeva odločitev, da sem lani končal kariero – mirno vest.«
Kakšno je vaše mnenje o tekmah brez gledalcev?
»To je pravzaprav nepredstavljivo. Navijači spodbujajo igralce in jih ženejo naprej. A po drugi strani bi lahko tudi tekme pred praznimi tribunami prinesle gledalcem nekaj veselja in jih vsaj za nekaj časa odvrnile od slabih novic, tako da bi lahko pomenile nekaj pozitivnega.«
