Mohorič nadaljuje slovensko revolucijo
Milano–Slovenia, so v Gazzetti dello Sport naslovili poročilo z največje italijanske enodnevne dirke, kar zgovorno pove, kako veliko vlogo so naši kolesarji igrali na poti v Sanremo. Na sloviti Vii Roma so malodane vsi pričakovali prvo zmagoslavje Tadeja Pogačarja (UAE), dočakali pa srhljivko, kakršno lahko v profesionalni karavani zrežira samo velemojster spustov Matej Mohorič (Bahrain Victorious).
Naštevanje velikih zmag, ki so si jih v zadnjih letih prikolesarili naši asi, lahko traja v nedogled, na razkriva pa bistva tega, kar ta čas Slovenci počnejo na najvišji ravni. Sprožili so pravo revolucijo, saj zmagujejo vsepovprek in to v velikem slogu, z brezkompromisnim napadalnim dirkanjem, drznostjo, neustrašnostjo in inovativnostjo. Če so na štartu Pogačar, Mohorič ali Primož Roglič (Jumbo Visma), so lahko tudi tradicionalno najbolj monotone dirke dih jemajoči kolesarski ognjemeti.
Takšen je bil brez dvoma zaključek 113. dirke Milano–Sanremo, najdaljše in nemalokrat tudi najbolj dolgočasne velike enodnevne preizkušnje na koledarju. Za spektakel brez primere pa sta na 293 km dolgi trasi poskrbela dva Slovenca. Po pričakovanjih Pogačar, ki je na 3,7 km dolgem zadnjem vzponu na Poggio sprožil pet napadov, s katerimi je zredčil vrste tekmecev, ni pa mu uspelo to, kar si je želel. Da bi se sam odpeljal proti cilju »Primavere« in pri 23 letih osvojil tretjega od petih spomenikov, potem ko je bil lani najboljši na Liege–Bastogne–Liege in po Lombardiji.
Zato pa so se uresničile Mohoričeve sanje. Nekdaj svetovni prvak med mladinci in mlajšimi člani ter aktualni slovenski šampion iz Podblice pri Kranju je kmalu za tem, ko se je cesta prevesila navzdol, kot izstrelek švignil mimo rojaka ter uprizoril enega od najbolj norih spustov v zgodovini. Bil je edinstven, saj je zdaj 27-letni nekdanji zlati maturant, ki slovi po najbolj analitičnemu umu med kolesarji, kot prvi v karavani svetovne serije uporabil teleskopsko oporo sedeža. Takšno, kakršno na gorskih kolesih uporabljajo tudi rekreativci, da se varneje lotijo tehnično zahtevnih spustov.
Inovacija, kupljena prek spleta
»Tehnološka bitka je pri kolesih podobna tisti v formuli 1, ko pride do inovacije, je pomembno, da jo imaš prvi. Samo enkrat v življenju imaš takšno priložnost. Na Milano–Sanremo sem kot prvi na cestni preizkušnji uporabil teleskopsko oporo sedeža. Tega v naprej ni vedel nihče, niti moji moštveni kolegi. Doslej je še nihče ni uporabil, ker so mislili, da ni učinkovita ali da kolesu doda preveč teže. Zdaj si jo bodo želeli vsi,« je Mohorič povedal o pripomočku, s katerim je s pritiskom na stikalo na krmilu za 6 cm spreminjal višino sedeža.
Zgornji položaj je običajen, za optimalen izkoristek moči pri vrtenju pedal, spodnji zniža težišče kolesarja in s tem omogoča bolj aerodinamičen položaj, boljšo vodljivost in stabilnost kolesa. »Teleskopska opora je serijska, kupili smo jo prek spleta, najprej smo poskusili s takšno, ki ima 12 cm hoda, vendar je bilo to preveč, zato smo se odločili za 6 cm. Na vrhu Poggia sem jo spustil, vmes pa tudi dvigal na bolj ravninskih delih spusta. Na trenutke se mi je zdelo, da vozim kolo BMX. S položajem žuželke sem enkrat že »uničil« kolesarstvo, zdaj sem to storil znova,« se Mohorič, ki je bil na 23 ovinkih (11 desnih, 12 levih) na 2,3 km dolgem spustu s Poggia nemalokrat na robu padca, zaveda, da je povzročil nov glavobol Svetovni kolesarski zvezi (UCI).
Fenomenalen tudi v klanec
Ta je lani – ker naj bi bila preveč nevarna – prepovedala njegovo »žuželko«, bolj aerodinamično vožnjo s sedenjem na zgornji cevi okvirja, s katero si je leta 2013 prikolesaril naslov svetovnega prvaka do 23 let. »Prepričan sem, da bo UCI prej ali slej prepovedala tudi takšno uporabo teleskopske opore sedeža. Mohoričev spust je bil na meji, ko sem ga spremljal, sem upal, da ga njegova žena ne gleda. Sicer pa je bil Matej fenomenalen in to ne le v spustu. Tudi v klanec je le za 15 metrov zaostal za najboljšimi, nato pa udejanjil tisto, o čemer je razmišljal vso zimo,« je Mohoričevo 16. karierno zmago komentiral Martin Hvastija, ki je pred dirko za Delo napovedal troboj Pogačar-Roglič-van Aert z Belgijcem kot prvim favoritom.
»Na srečo sem zgrešil. Pogačarjevih pet napadov? Prezgodaj je skočil, morda njegovi moštveni kolegi niso mogli več narekovati tako visokega ritma, kot si je želel, in je zato sam prevzel pobudo že na vznožju Poggia. Moral bi počakati na zadnji kilometer in tam udariti na vso moč. Roglič? Poskušal je pomagati van Aertu, vendar je deloval zelo utrujeno, njegov napad se je zdel kot počasen posnetek,« je Hvastija še povedal po prvem spomeniku sezone, po katerem se lahko slovenskim navijačem smeji – 1. Mohorič, 5. Pogačar, 9. Jan Tratnik (Bahrain Victorious).
Naslednji spomenik je dirka po Flandriji, ki je še ni v slovenski zbirki. Bo drugače 3. aprila, ko bosta na štartu tudi Mohorič in Pogačar?
