Simboli in logotipi iz bivše Jugoslavije. Koliko se jih še spomnite?

Kolekcija Yugo.logo beograjskega oblikovalca Ognjena Rankovića združuje na stotine grafičnih rešitev oziroma logotipov različnih nekdanjih podjetij, ki so danes več kot to - kot avtentični simboli države, ki je ni več, komunicirajo na še več ravneh.

Nekaj sto grafičnih rešitev, ki jih je zbiral od leta 2019 je zbral v knjigi Yugo logo: Grafična identifikacija v Jugoslaviji.

»Nekje sem prebral odlično definicijo jugonostalgije: Jugonostalgija ni obžalovanje preteklosti, ampak prihodnosti, ki se ni zgodila«, pripoveduje Ognjen Ranković in zdi se, da prav takšen občutek ljudje dobijo ob pogledu na niz simbolov, vtisnjenih na nebeško modro podlago v okviru instalacije »Yugo.logo«.

Razstava je že dvakrat gostovala na Hrvaškem in v Makedoniji, Ognjen si obeta obisk vseh republik nekdanje države. 

Ne, ne gre za jugonostalgijo. Rojen je tik pred razpadom Jugoslavije. Pravi, da se je vedno navduševal nad jugoslovansko estetiko (oblikovanje, arhitektura, urbanizem), življenje je preživel v betonskih soseskah Beograda, projekt Yugo.logo pa je dobil svoj okvir v stavbi BIGZ. Ranković je imel tam atelje, logotip BIGZ pa je bil prvi, ki ga je dal v svoj arhiv. Še danes je njegov osebni favorit v zbirki.

»Projekt Yugo.logo je bil nekako spontano povezan s serijo fotografij, na katerih sem zabeležil modernistično, torej brutalistično arhitekturo v regiji. Na številnih pročeljih se luščijo simboli podjetij, ki večinoma ne obstajajo več. Želel sem jih rešiti pred pozabo, prav tako avtorje, ki stojijo za njimi. Menim, da sodijo v regionalno kulturno dediščino,« je povedal Ranković za Nova.rs.

S sledenjem logotipov je prišel do zgodb in ljudi za njimi.

»Veliko je zanimivih zgodb, zelo sem vesel, da so se čez čas tudi nekateri avtorji začeli javljati osebno. Imel sem tudi čast, da je Kostadin Tančev Dinka, eden najvplivnejših domačih avtorjev, odprl razstavo v Makedoniji. Poleg njega so Miloš Ćirić, Milan Vulpe, Dušan Bekar, Ivan Dvoršak in Ivan Picelj pustili neverjeten pečat na regionalni sceni. Seveda pa niso edini, sam arhiv pa danes šteje preko 145 avtorjev«. Zaključi Ognjen Rankovič.