Kaj se nam dogaja v glavi, ko umiramo
Ko je naša mama umirala, sva s sestro sedeli ob njej, jo držali za roko in ji šepetali tolažilne besede ... dokler monitor nad njo ni pokazal ravne črte.
Slišali smo, da so zdravniki pogosto priča pozitivnim odzivom bolnikov, če se z njimi v zadnjih trenutkih pogovarjajo bližnji.
Intuitivno smo mislili, da nas morda mama sliši. Nihče ne ve zagotovo, kaj se dogaja, ko umiramo, vendar raziskave nekaterih nevroznanstvenikov kažejo, da bi lahko imela naša intuicija prav, je dejal dr. Bryan E. Robinson, ameriški pisatelj, psihoterapevt in profesor na Univerzi Severne Karoline v Charlottu.
»V zadnjih urah pred pričakovano naravno smrtjo marsikdo vstopi v obdobja neodzivnosti, ko se ne odziva več na zunanje okolje. Anekdotična poročila o obsmrtnih izkušnjah običajno vključujejo zgodbe o umirajoči osebi, ki je slišala nenavadne zvoke ali pa je bila razglašena za mrtvo.
V prelomni študiji iz junija 2020, objavljeni v Scientific Reports, so nevroznanstveniki odkrili prve empirične dokaze, da lahko nekateri ljudje slišijo, kaj se dogaja okoli njih, nekaj ur pred smrtjo,« je pojasnil.
Gre za raziskavo z Univerze Britanske Kolumbije, ki so z EEG indeksom merili električno aktivnost v možganih bolnikov hospica v bolnišnici St. Janeza.
Prav tako so v raziskavi uporabili kontrolno skupino mladih, zdravih udeležencev. Spremljali so odzive možganov na določene tone in ugotovili, da se je slušni sistem umirajočih pacientov odzval podobno kot pri mladih, zdravih osebah le nekaj ur pred smrtjo.
Ugotovili so, da »umirajoči možgani reagirajo na zvočne dražljaje tudi v nezavestnem stanju in da je sluh zadnje čutilo, ki vstopi v proces umiranja«.
Mnogi ljudje, ki so imeli obsmrtne izkušnje, to opisujejo kot občutek strahospoštovanja ali blaženosti, pa tudi kot nerado vračanje v svoja telesa.
dr. Jill Bolte Taylor, ameriška znanstvenica o možganih, je v svoji knjigi My Stroke Of Insight opisala lastno izkušnjo po možganski kapi. Povedala je, da je ob smrti čutila strahospoštovanje, potem ko se je krvavitev v levi hemisferi njenih možganov razširila tako hitro, da je bila po štirih urah velika kot pest.
»Z desnimi možgani sem prihajala in izpadala iz zavesti. Ko sem prišla v bolnišnico, je bil strdek velik kot pest v moji levi hemisferi. Zjutraj me je zajela nekakšna blažena evforija, zavesti moje desne strani možganov. In potem bi se vrnila in se ukvarjala s podrobnostmi, kako si pomagati,« je dejala in dodala, da je v tem boju za življenje izmenično padala v nezavestno in zavestno stanje, v katerem je vedela, kaj se dogaja z njo in okoli nje, vendar ni čutila strahu.
»Bila sem zelo blagoslovljena. Sploh me ni bilo strah. Ležala sem tam v blaženi evforiji. Bila pa sem tudi obremenjena s tem, da sem poskušala ugotoviti, kaj moram storiti, da bi se sama rešila,« se je spominjala izkušnje, ki se ji je vtisnila v spomin do konca življenja.
»Možganska kap me je stoodstotno spremenila. Oddaljilo me je od prepričanja, da sem središče sveta in da je pomembno samo jaz in moje. Ves ta krog, zavedanje mene kot posameznika, je izginil. Izginila je tudi osredotočenost nase, prešla sem na zavedanje, da sem del človeštva.
Postala sem bolj odprta, ekspanzivna in prilagodljiva, v nasprotju s tu je tisto, kar hočem, in to so koraki, ki jih bom naredila, da dobim, kar hočem.
Oddaljila sem se od linearnega gledanja na svet in odnos do njega. Živim bolj odprta za možnosti, kaj je lahko in kaj mi najbolj ustreza,« pravi dr. Jill Bolte Taylor.
Pravi tudi, da je na smrtni postelji spoznala, kaj je v življenju zares pomembno, tako da so njene prioritete danes povsem drugačne, kot pred možgansko kapjo.
»Avtentični jaz je del nas, za katerega trdno verjamem, da se pojavi v zadnjih petih minutah našega življenja. Ko smo na smrtni postelji, začne levi del možganov odpadati, odmaknemo se od vsega, tudi zunanjega sveta, ker ni nič več vreden. Kar je dragoceno, je to, kdo smo kot ljudje in kaj smo naredili v svojem življenju, da bi pomagali drugim. Vsi se soočamo s tem in mislim, da je to sodni dan, vendar mislim, da ne gre za sodbo nečesa zunaj nas, ampak za sodbo nas samih,« je nadaljevala.
Glede na to, da je po mnenju nevroznanstvenikov sluh eno zadnjih čutov, ki izgine, in kot pravi dr. Taylor, blažena izkušnja lahko nadomesti strah pred umiranjem.
Ta informacija bi lahko bila koristna pri zagotavljanju tolažbe družini in prijateljem ter pri usmerjanju, kako naj se obnašajo, ko stojijo ob postelji ljubljene osebe, ki ji ni ostalo veliko življenja, poroča psychologytoday.com.
