V & O
Zvezdanina modrost: Tvoje družinske težave so tvoje ogledalo
Ne obstaja recept in vzorec pravilne vzgoje in ne obstajata idealen oče in idealna mati. Vsi si želimo biti dobri starši.
Odpri galerijo
Zvezdana Mlakar.
Spoštovana Zvezdana!
Sem poročen moški srednjih let, z ženo se povprečno razumeva, imava dva otroka. Smo tipična družina, delo, služba, otroci, dom, obveznosti. Priznam, malce na hitro gre vse to, ta mala je še v vrtcu in se lovimo, kdaj in kdo bo pazil nanjo, starejši je v 6. razredu in je cela drama. Žena je uradnica, jaz delam v uspešnem podjetju in prihajam domov utrujen, doma pa me čakajo še družinske drame. Ženi je sin popolnoma ušel izpod nadzora in samo še kričita drug na drugega. Jaz odreagiram, kot vem in znam. Dvignem glas in kdaj pa kdaj tudi roko, vzeli smo mu žepnino, ne sme gledati televizije, ko spet prinese kakšen cvek, ne sme na trening tenisa. Sin sovraži šolo. Žena ni dosledna, cele dneve dela z njim domače naloge, en dan se ji smili, drug dan, ko jo kličejo v šolo, kriči in pritiska name, naj kaj naredim. Če ga klofnem, se žena joče, če smrkavec joka, da nima denarja, mu ga ona daje na skrivaj. Ne vem več, kaj naj. Jezen sem na ženo, ker otroka razvaja in ni dosledna. In to še ni dovolj, zadnje čase mi govori, da se ne ukvarjam dovolj z njo, da nisem prijazen, nežen … Edini trenutki, ko se mi zdi, da zares živim, so, ko grem s prijatelji smučat ali na morje. Ko pozabim na družino. In zadnje čase 'bežim' od njih vse bolj, se mi zdi, da vse skupaj ne kaže dobro! Misliš, da lahko naredim kaj dobrega za družino tudi tako, da ne bom ves čas v stiski?!
Peter
Dragi Peter!
Hvala za tvoje pismo. Ne glede na to, da so tvoje težave z družino skoraj tipične, se mi zdi nadvse dobrodošlo, da se jih zavedaš in iščeš pomoč. To pa ni nič kaj tipično za slovenskega moškega in daj Bog, da se motim. Pred časom sem v svoji oddaji gostila terapevta Tomislava Kuljiša, ki govori, da »ni nikoli prepozno za srečno otroštvo«. Bilo bi nadvse dobro, če bi se njegovih predavanj udeležila skupaj z ženo. Tam konkretno obravnavajo težave, kot jih imaš. Dragi moj, tvoje družinske težave so tvoje ogledalo. Živeti družino in vzgajati otroke je najtežje delo. Otroci, ki imajo težave v šoli in ko pridejo v puberteto, so samo podaljšek težav, ki se jih sami ne zavedamo in jih po navadi pometemo pod preprogo. Starši bi se morali najprej vprašati, kaj ne 'štima' pri njih. Vem, to je heretična trditev, dr. Veronika Podgoršek v knjigi Ljubezen na terapiji zapiše, kako ji starši pripeljejo težavnega najstnika in ga pustijo tam, da ga 'popravi'. Če izrazi željo, da naj na terapijo pridejo tudi starši, jo debelo gledajo, češ, saj ni nič narobe z njimi. Z ženo morata pogledati vajin odnos. Razmisli, zakaj žena ne zmore sama. Da se ti zdi čudno, zakaj ne zmore sama, je problematično. Se znaš vživeti v drugega človeka? Bi znal preživeti dan po njeno? Razumeš, zakaj ne zna postavljati meja? Če ti cele dneve delaš in ona, kot praviš, do 16. ure, potem vsak dan tudi ona pride utrujena domov. Potem teče po malo v vrtec, doma skuha in se uči s sinom, potem ga vozi na razne delavnice, ureja dom in otroka in te pričaka z večerjo in polna težav in vtisov celega dne v tebi ne najde sogovornika. Ker si tudi ti utrujen in imaš vsega 'poln kufer'. Ne zmoreta se dogovoriti, kaj je dobra vzgoja. Tebe so, predvidevam, doma vzgajali, kot vzgajaš ti, z grobo besedo, s pestjo in odtegovanjem. Tako kot žena tudi jaz nisem prepričana, ali je to prav. Pravzaprav ni, ker bi bil sicer uspešen pri tej vzgoji. Sta tik pred tem, da dokončno izgubita sina, saj na vrata trka puberteta. Prebrala sem veliko knjig o vzgoji in me je najbolj frustriralo to, da sem na podlagi nasvetov iz knjig morala delati kaj, česar nisem razumela in nisem stala za svojimi dejanji. Po žensko sem tudi jaz bila zaščitniška, ker se z možem nisva 'pogovarjala' in sporazumela, kaj v resnici misliva o tem. Predvsem pa nisva slišala sina, ki je tudi sovražil šolo, kaj stoji za tem velikim odporom. Vzgajala sem tri sinove in vsak je bil svoja zgodba, druga dva niti slučajno nista sovražila šole. Za kaj torej gre? Ne obstaja recept in vzorec pravilne vzgoje in ne obstajata idealen oče in idealna mati. Vsi si želimo biti dobri starši. Ko smo neuspešni, se na vse naše občutke prilepi še krivda, ki jo radi zvalimo na zakonca, na drugega, lahko tudi na šolo, kakšnega učitelja in na koncu na sistem. Tomislav Kuljiš pravi, da ni pomembno, da si dober oče ali dobra mati. Pravi, da je pomembno, da sta oče in mati dobro. To pomeni, da ti nisi utrujen in naveličan družine, da ti žena ne gre na živce in da bežiš od vsega skupaj. Da si ti dobro pomeni, da sta si z ženo res blizu, da si namesto za smučanje s prijatelji vzameš čas za vaju. Da si odpočijeta, se naužijeta bližine, razumevanja in sočutja. Da poravnata sebe, preverita svoja pričakovanja, prisluhneta drug drugemu. Da si ti dobro, moraš kakovosten čas preživiš tudi v samoti. Glede na to, da se ti 'pobega' zavedaš in razumeš, da to ni rešitev, ti to sploh pišem. Mnogim izmed nas niti na kraj pameti ne pade, da beg ni rešitev in da z begom 'bildamo' ego do onemoglosti in žrtvujemo zanj svoje najbližje in sebe. Poznam veliko ljudi, ki tako živijo ali so tako živeli. V starosti začnejo 'plačevati' svojo vseživljenjsko površnost. Ne želim moralizirati z besedo 'plačilo'. Vidim pa bolezni, izgubljenosti, samoto – kot posledico vseh teh naših begov. Takrat ko se za nazaj ne da popraviti nič več, ko ti preostane samo še drobna beseda 'oprosti'. Verjamem, da boš, ko boš v stiku s sabo, vzpostavil tudi stik s svojo ljubeznijo in dovolj poravnal okoliščine. Vzgajati 'cel', brez ran, je mnogo laže. Ne potrebuješ knjig, nasvetov, vzgajaš z vsem bitjem, z dobro postavljenimi mejami samemu sebi, torej jih lahko brez palice, tuljenja in odtegovanja postaviš tudi sinu! Nikar mi ne govori, da nimaš časa!
Vzemi si ga, za sina, loviš zadnji vlak! Vzemi si ga zase. Za ženo. Za hčerko.
»Preberite več v Suzy, naši novi tabloidni reviji Slovenskih novic, ki izide vsak petek. Najdete jo v bližnji trafiki, še bolje pa bo, če se nanjo naročite in jo boste dobili v svoj nabiralnik. Pišite nam na narocnine@delo.si oziroma pokličite na brezplačno številko 080 11 99.«
Sem poročen moški srednjih let, z ženo se povprečno razumeva, imava dva otroka. Smo tipična družina, delo, služba, otroci, dom, obveznosti. Priznam, malce na hitro gre vse to, ta mala je še v vrtcu in se lovimo, kdaj in kdo bo pazil nanjo, starejši je v 6. razredu in je cela drama. Žena je uradnica, jaz delam v uspešnem podjetju in prihajam domov utrujen, doma pa me čakajo še družinske drame. Ženi je sin popolnoma ušel izpod nadzora in samo še kričita drug na drugega. Jaz odreagiram, kot vem in znam. Dvignem glas in kdaj pa kdaj tudi roko, vzeli smo mu žepnino, ne sme gledati televizije, ko spet prinese kakšen cvek, ne sme na trening tenisa. Sin sovraži šolo. Žena ni dosledna, cele dneve dela z njim domače naloge, en dan se ji smili, drug dan, ko jo kličejo v šolo, kriči in pritiska name, naj kaj naredim. Če ga klofnem, se žena joče, če smrkavec joka, da nima denarja, mu ga ona daje na skrivaj. Ne vem več, kaj naj. Jezen sem na ženo, ker otroka razvaja in ni dosledna. In to še ni dovolj, zadnje čase mi govori, da se ne ukvarjam dovolj z njo, da nisem prijazen, nežen … Edini trenutki, ko se mi zdi, da zares živim, so, ko grem s prijatelji smučat ali na morje. Ko pozabim na družino. In zadnje čase 'bežim' od njih vse bolj, se mi zdi, da vse skupaj ne kaže dobro! Misliš, da lahko naredim kaj dobrega za družino tudi tako, da ne bom ves čas v stiski?!
Peter
Dragi Peter!
Hvala za tvoje pismo. Ne glede na to, da so tvoje težave z družino skoraj tipične, se mi zdi nadvse dobrodošlo, da se jih zavedaš in iščeš pomoč. To pa ni nič kaj tipično za slovenskega moškega in daj Bog, da se motim. Pred časom sem v svoji oddaji gostila terapevta Tomislava Kuljiša, ki govori, da »ni nikoli prepozno za srečno otroštvo«. Bilo bi nadvse dobro, če bi se njegovih predavanj udeležila skupaj z ženo. Tam konkretno obravnavajo težave, kot jih imaš. Dragi moj, tvoje družinske težave so tvoje ogledalo. Živeti družino in vzgajati otroke je najtežje delo. Otroci, ki imajo težave v šoli in ko pridejo v puberteto, so samo podaljšek težav, ki se jih sami ne zavedamo in jih po navadi pometemo pod preprogo. Starši bi se morali najprej vprašati, kaj ne 'štima' pri njih. Vem, to je heretična trditev, dr. Veronika Podgoršek v knjigi Ljubezen na terapiji zapiše, kako ji starši pripeljejo težavnega najstnika in ga pustijo tam, da ga 'popravi'. Če izrazi željo, da naj na terapijo pridejo tudi starši, jo debelo gledajo, češ, saj ni nič narobe z njimi. Z ženo morata pogledati vajin odnos. Razmisli, zakaj žena ne zmore sama. Da se ti zdi čudno, zakaj ne zmore sama, je problematično. Se znaš vživeti v drugega človeka? Bi znal preživeti dan po njeno? Razumeš, zakaj ne zna postavljati meja? Če ti cele dneve delaš in ona, kot praviš, do 16. ure, potem vsak dan tudi ona pride utrujena domov. Potem teče po malo v vrtec, doma skuha in se uči s sinom, potem ga vozi na razne delavnice, ureja dom in otroka in te pričaka z večerjo in polna težav in vtisov celega dne v tebi ne najde sogovornika. Ker si tudi ti utrujen in imaš vsega 'poln kufer'. Ne zmoreta se dogovoriti, kaj je dobra vzgoja. Tebe so, predvidevam, doma vzgajali, kot vzgajaš ti, z grobo besedo, s pestjo in odtegovanjem. Tako kot žena tudi jaz nisem prepričana, ali je to prav. Pravzaprav ni, ker bi bil sicer uspešen pri tej vzgoji. Sta tik pred tem, da dokončno izgubita sina, saj na vrata trka puberteta. Prebrala sem veliko knjig o vzgoji in me je najbolj frustriralo to, da sem na podlagi nasvetov iz knjig morala delati kaj, česar nisem razumela in nisem stala za svojimi dejanji. Po žensko sem tudi jaz bila zaščitniška, ker se z možem nisva 'pogovarjala' in sporazumela, kaj v resnici misliva o tem. Predvsem pa nisva slišala sina, ki je tudi sovražil šolo, kaj stoji za tem velikim odporom. Vzgajala sem tri sinove in vsak je bil svoja zgodba, druga dva niti slučajno nista sovražila šole. Za kaj torej gre? Ne obstaja recept in vzorec pravilne vzgoje in ne obstajata idealen oče in idealna mati. Vsi si želimo biti dobri starši. Ko smo neuspešni, se na vse naše občutke prilepi še krivda, ki jo radi zvalimo na zakonca, na drugega, lahko tudi na šolo, kakšnega učitelja in na koncu na sistem. Tomislav Kuljiš pravi, da ni pomembno, da si dober oče ali dobra mati. Pravi, da je pomembno, da sta oče in mati dobro. To pomeni, da ti nisi utrujen in naveličan družine, da ti žena ne gre na živce in da bežiš od vsega skupaj. Da si ti dobro pomeni, da sta si z ženo res blizu, da si namesto za smučanje s prijatelji vzameš čas za vaju. Da si odpočijeta, se naužijeta bližine, razumevanja in sočutja. Da poravnata sebe, preverita svoja pričakovanja, prisluhneta drug drugemu. Da si ti dobro, moraš kakovosten čas preživiš tudi v samoti. Glede na to, da se ti 'pobega' zavedaš in razumeš, da to ni rešitev, ti to sploh pišem. Mnogim izmed nas niti na kraj pameti ne pade, da beg ni rešitev in da z begom 'bildamo' ego do onemoglosti in žrtvujemo zanj svoje najbližje in sebe. Poznam veliko ljudi, ki tako živijo ali so tako živeli. V starosti začnejo 'plačevati' svojo vseživljenjsko površnost. Ne želim moralizirati z besedo 'plačilo'. Vidim pa bolezni, izgubljenosti, samoto – kot posledico vseh teh naših begov. Takrat ko se za nazaj ne da popraviti nič več, ko ti preostane samo še drobna beseda 'oprosti'. Verjamem, da boš, ko boš v stiku s sabo, vzpostavil tudi stik s svojo ljubeznijo in dovolj poravnal okoliščine. Vzgajati 'cel', brez ran, je mnogo laže. Ne potrebuješ knjig, nasvetov, vzgajaš z vsem bitjem, z dobro postavljenimi mejami samemu sebi, torej jih lahko brez palice, tuljenja in odtegovanja postaviš tudi sinu! Nikar mi ne govori, da nimaš časa!
Vzemi si ga, za sina, loviš zadnji vlak! Vzemi si ga zase. Za ženo. Za hčerko.
Suzy.
»Preberite več v Suzy, naši novi tabloidni reviji Slovenskih novic, ki izide vsak petek. Najdete jo v bližnji trafiki, še bolje pa bo, če se nanjo naročite in jo boste dobili v svoj nabiralnik. Pišite nam na narocnine@delo.si oziroma pokličite na brezplačno številko 080 11 99.«
