Spretni vrtnarji sami vzgajajo domače sadike

Pred dnevi mi je stari stric, ki smo ga obiskali med prazniki, pokazal paleto sadik, ki jih vzgaja v domači dnevni sobi. Staro kuhinjsko mizo je potisnil pod okno, da imajo mlade rastline dovolj svetlobe in toplote, ki prihaja od radiatorja. Sadike so lepo razporejene na sadilnih pladnjih, kot bi jih prinesel iz vrtnarije, a je vse sam zasejal. Vseh nima preštetih, a bi rekla, da je vzniknilo najmanj sto sadik. Paradižnik, papriko in feferone stric seje že precej let, tokrat je poskusil še zeleno. Pri roki ima pršilko, s katero mlade rastlinice prši po točno določenem protokolu. Paradižniki so visoki približno pet centimetrov, paprike dva ali tri, prav toliko feferoni.

»Ti jih bom dal, kolikor hočeš, da jih boš posadila na balkonu. Samo naj dovolj zrastejo. Ta bo pravi, nizki pelati,« pokaže na sadiko paradižnika. Sam jih posadi morda petdeset, preostalo podari sosedom in prijateljem. »Vse skupaj bi bilo na tržnici gotovo vredno 100 evrov,« pravi malo za šalo, malo zares. V resnici ima prav, nekaj sadik za balkonska korita je res zanemarljiv strošek, če pa gre za večji vrt, s katerim se oskrbuje družina, je lahko začetni vložek res precej velik, odvisno od tega, kaj in koliko želimo pridelovati.
Tako je lahko vzgoja sadik tudi ekonomsko upravičena, zlasti če tudi seme pridobimo sami prejšnje leto iz rastlin na domačem vrtu. Če imamo domača semena, bomo tudi vedeli, kakšne rastline lahko pričakujemo.
Sadike je najbolje vzgajati v rastlinjaku, ki ga večina nima. A se lahko znajdemo tudi drugače, kot naš stari stric.

Paradižnik je rad na toplem

Za hitro rast sadik je optimalna temperatura od 20 do 25 °C, zagotoviti moramo stalno temperaturo, brez nihanj. Topel prostor zahtevajo plodovke, medtem ko bodo na primer kapusnice, zelišča in peteršilj lepo uspevali tudi v hladnejšem. Po vzniku rastline ne potrebujejo več toliko temperature, za dobro rast pa jih prestavimo na svetlo.

Sadike lahko vzgajamo na dva načina, s koreninsko grudo ali s pikiranjem. Pri prvem načinu sejemo neposredno v lončke, ki smo jih napolnili s substratom. Ko so rastline dovolj velike, jih presadimo na prosto s koreninsko grudo vred. Prednost tega načina je v tem, da pri presajanju ne poškodujemo koreninskega sistema in zato rastlina ne doživi stresa. Ta način je primeren za večino rastlin, razen za denimo paradižnik, papriko, jajčevce in večino zelišč, ki jih je bolje vzgojiti s pikiranjem. Pri tem načinu sejemo na kalilne plošče. Prst mora biti globoka le nekaj centimetrov, saj bomo rastline kmalu po kalitvi presadili v ustrezne lončke. Pikiramo predvsem zaradi korenin, zlasti paradižnik in druge naštete vrtnine.