Skriti vršaci v osrčju narodnega parka (FOTO)

V primernih vremenskih razmerah se lahko potepamo tudi po brezpotjih in na vrhove, ki so nekoliko v zakotju, pa morda prav zaradi tega še bolj zanimivi. Vršaki v osrčju Triglavskega narodnega parka so prav gotovo eni takih. Iz Bohinja se zapeljemo do planine Blato po gorski cesti. Cestnino so v zadnjih letih pošteno zasolili, tako da je iskanje primernega parkirnega prostora pravi pravcati izziv.

Planšarije v kotanji pod Debelim vrhom.

Uro in pol hoda potrebujemo po poti čez drn in strn do planine v Lazu. Ta je prava paša za oči v kotanji pod Debelim vrhom: kopica planšarij, sirarna, nekaj deset metrov dolg potoček in živina na paši. S planine se pot usmeri na desno in sledi uro hoda v klanec. Ta nas popelje do sedla med Debelim vrhom in Ogradi. Tukaj zapustimo markirano pot in se usmerimo ostro na levo. Dvignemo se nad gozdno mejo, napredovanje postane težavno. Visokogorski kras je poln škrapelj in kamnitih balvanov. Zavijemo v dolino za Debelim vrhom. Počasi se dvignemo do sedla med Hribaricami in Vršaki.

Zdaj je že jasno, da je piramida pred nami naš današnji cilj. Še naprej sledimo možicem, kupčkom kamenja in po brezpotju se dvignemo na 2448 metrov visoki vzhodni vrh Vršakov. Za nami je dolga in zahtevna pot, ki je trajala kar pet ur.

Vendar je bilo vredno. Smo sredi narodnega parka in razgled je eden lepših. V bližini so Triglavski podi in Triglav pa dvoglavi vrh Kanjavca. Vidi se vse tja v Italijo pa tudi do Spodnjih Bohinjskih gora. Vsekakor gre za osamljene, brezvodne in težko prehodne kraje, po katerih je prehod precej neprijeten. Bolj malo verjetno je, da bi srečali človeka, je pa precej več možnosti, da srečamo gamse, svizce in kozoroge.

Pohodnik tu prej naleti na gamsa ali svizca kot na človeka.

Treba se je vrniti na izhodišče. Vsekakor dolgo in naporno kolovratenje po gorskem svetu. Pa vseeno z velikim veseljem ob obisku samotnih in pozabljenih delov našega edinega narodnega parka.