Ženejo jih dobra volja, trma in umetnost

NOVO MESTO – Umetnost je ustvarjanje, izražanje čustev, je tudi terapija, sprostitev in razvedrilo, hkrati pa priložnost za odkrivanje novih krajev in sklepanje prijateljstev. To so ugotavljali tudi slikarji in rezbarji, ki kljub invalidnosti ustvarjajo umetnine, ki pobožajo dušo.

Prostori Društva paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja so bili v ponedeljek prežeti z ustvarjalnim duhom. Več kot ducat umetnikov – paraplegikov in tetraplegikov – iz vse Slovenije je ustvarjalo in se družilo. Zaznamovala jih je skupna usoda, nesreča ali bolezen, povezujeta pa jih že pravo prijat eljstvo in spoznanje, da so v umetnosti našli nov smisel življenja.
 

Nesreča pri 28 letih

»Zgodilo se je na cesti Ilirska Bistrica–Ribnica leta 1994. Z možem sva se peljala z avtom, ko je voznik šleparja, ki je peljal zdravila v Bosno, za volanom zaspal, nenadoma je zapeljal na nasprotni pas in naju stisnil v škarpo. Mož je bil takoj mrtev, jaz hudo poškodovana. Oživljali so me že na kraju nesreče, na srečo je bil v tovornjaku zdravnik iz Norveške. In še večja sreča je bila, da sta otroka ostala doma, hči je bila takrat stara 6 let, sin 10 mesecev,« se trenutkov groze spominja Dragica Sušanj iz Ilirske Bistrice.

»V tistem ne veš, kaj je huje: da pristaneš na vozičku in nič ne moreš, ali da ostaneš sam, da si za vse sam. Slednje je bilo zame huje,« prizna 54-letnica, ki je na vozičku četrt stoletja. Optimizma ji ne manjka. »Nikoli ni tako hudo, da ne bi moglo biti še slabše. Čeprav sem na vozičku, sem spoznala druge vrednote, ki dajo smisel življenju. Z dobro voljo in trmo se da marsikaj narediti, le obupati ne smeš,« nam je položila na srce, hkrati pa je vesela, da jo obdajajo prijatelji, ki ji marsikdaj dajo zagona in moči, da nadaljuje in doseže tisto, kar si je zadala.

In v klepetu omeni, kako veliko ji pomenita pomoč in podpora staršev, sester, svakinje, otrok. Nekaj let po nesreči je v sebi odkrila slikarski talent in kmalu so nastale prve slike, ki jih ustvarja z usti. Ponosna je, da je članica oziroma štipendistka mednarodnega združenja VDMFK član, stanovske organizacije slikarjev tetraplegikov, ki ima sedež v Liechtensteinu.

Pijan voznik je bil skoraj usoden za zdaj 77-letnega Jakoba Kavčiča iz Maribora. »Z avtobusom sem se vračal iz službe, delal sem v Tamu. Izstopil sem in šel peš do doma, ko me je 80 metrov pred domačim pragom zbil pijani voznik. Dobil sem številne zlome, imam diagnozo tetrapareza spastike. Hodim lahko s pomočjo bergel, roke pa niso takšne kot prej. Da lahko rezbarim, imam posebno prilagojeno zdravniško orodje,« pokaže posebne škarje, na katerih ima pritrjen brusilni papir. Po nesreči, ki ga je zaznamovala, ko še ni dopolnil 48 let, je našel nove cilje: pod mentorstvom Radovana Grosa se je naučil rezbarstva, piše tudi pesmi. »Nikoli mi ni dolgčas,« se nasmehne Štajerec in mimogrede pove še eno svojo pesem o sreči.

Slikarstvo je nova obzorja odstrlo tudi danes 36-letnemu Gregorju Janežiču iz Celja. »Če bi mi prej kdo rekel, da bom nekoč slikal, bi se mu lahko le nasmehnil, da je to nemogoče, da tega nisem sposoben. Slikanje mi je odprlo nova obzorja, zanj pa sta me navdušila Beno Žnidaršič in Vojko Gašperut. Danes sem zadovoljen, če mi kaj uspe,« pravi Gregor, ponosen, da je bil tudi on marca letos sprejet v druščino svetovnih slikarjev VDMFK.

Njegovo življenje se je postavilo na glavo pri 15, ko je v mladostni vihravosti poleti nepremišljeno skočil v vodo, v Šmartinsko jezero, in si poškodoval tretje in četrto vratno vretence. Pred nesrečo je Gregor živel za šport; nogomet mu je pomenil vse, bil je vratar pri takratnem Publikumu Celje, danes pa je navijač, rad spremlja tudi košarkarje na vozičku, sam pa športno ne more biti aktiven, saj je tetraplegik, voziček upravlja z brado, prav tako računalnik. V veliko pomoč mu je asistentka Nina Hercog, ki skrbi tudi za Petra Planinška iz Petrovč.

Peter je tetraplegik, z rokami ne more nič, voziček upravlja z brado. Pa ne le voziček, tudi računalnik, telefon in fotoaparat. »Bil sem poklicni voznik tovornjaka, vozil sem v špediciji po vzhodnih državah, nesreča pa se je zgodila v Zaprešiću. Pijani voznik se je zaletel vame, ko je nenadoma zapeljal na moj pas. On je umrl, jaz sem se s tovornjakom prevračal in pristal pod cesto,« je obudil spomine na nesrečo, ki jo je doživel pri 31 letih. Bilo je hudo, prizna, sploh zato, ker je bil prej mojster za vse, otroka pa sta bila še majhna, sin je imel 8, hčerka 10 let.


»A kljub temu sem našel smisel v življenju. Želim biti aktiven, ne glede na to, da ne morem premikati rok in nog. Lahko pa govorim in s pomočjo glave počnem še marsikaj. Izziv mi je bil, da sem se posvetil fotografiji. Urejam spletno stran za celjsko društvo paraplegikov, fotografiram, se povežem z računalnikom, obdelujem slike in jih pošljem naprej,« pokaže upravljanje fotoaparata, ki ga ima pritrjenega na vozičku v višini glave. »Hvaležen sem za življenje in za to, kar imam, lahko bi bilo še slabše,« se nasmehne zgovoren 49-letnik in doda, da brez družine, sploh njegove žene, ne bi bilo njegove zgodbe. »Žrtvovala se je zame,« prizna.

Z nasmehom na ustih o svoji invalidnosti govori tudi Milan Jernejšek iz Slovenske Bistrice, ki je bil star 24 let, ko je padel z objekta, poškodoval si je hrbtenjačo in kot paraplegik ostal na invalidskem vozičku. »Na vozičku sem že 40 let, torej polno delovno dobo, zdaj grem lahko v penzijo,« se prešerno nasmeji, medtem ko pripravlja barvo za slikanje na platno. Kmalu po nesreči je spoznal, da ima vsakdo, četudi je gibalno omejen, neomejene možnosti za učenje in ustvarjalnost.


Rad rezbari in slika, svojo priložnost pa je, ko je pristal na vozičku, našel še v športu. Dve desetletji je igral za državno reprezentanco, bil je odličen metalec krogle in diska. Zdaj uživa v ustvarjanju, srečanja, kot je bilo nedavno v Novem mestu, pa so tudi zanj lepa priložnost za druženje.