Za pogorelce tudi Nina Pušlar in Marko Vozelj

Gasilci so konec januarja preprečili, da bi zgorelo celotno staro jedro Višnje Gore, a je kljub temu nastala velika materialna škoda in tri družine so ostale brez strehe nad glavo. Vendarle pa sveti žarek upanja, da se kmalu vrnejo v svoj dom. Zagorelo je v četrtek, 28. januarja, nekaj pred 18. uro. Delo gasilcev je oteževal še veter. Na delu je bilo devet gasilskih enot iz ivanjške zveze, PGD Višnja Gora, Kriška vas, Vrh pri Višnji Gori, Stična, Ivančna Gorica, Šentvid pri Stični, Krka, Ambrus in Zagradec na Dolenjskem. Požar so omejili do 21. ure, na delu pa je ostala straža, ki je pogasila še manjše žarišče in začela sanacijo požarišča. Petkovo jutro je pokazalo razsežnost ognjenega razdejanja.

A v nesreči niso ostali sami: na pomoč ste ob občini Ivančna Gorica priskočili številni ljudje dobre volje – tudi prek našega Sklada Ivana Krambergerja, v katerega še lahko prispevate. Na vseh treh objektih so v celoti obnovili ostrejše, zidovi so statično pregledani in toliko varni, da lahko nadaljujejo dela v notranjosti.

Vse je zgorelo

»Streha je nova, vendar še danes boli, ker je pogorelo. Veliko bo še treba, smo pa hvaležni občini Ivančna Gorica, hitro so se obrnili in lotili dela. Notri nam ni ostalo nič, vse je zgorelo,« nam pove Avguštin Zupančič, hišo, v kateri živi z mamo Marijo Kovačič, so kupili leta 1979. »S pokojnim možem sva v Nemčiji privarčevala denar, jo obnovila, zdaj bo treba znova ... Pa 76 let imam,« dodaja Marija, ki je hvaležna sosedom, da so ju za teden dni vzeli k sebi, zdaj sta začasen dom dobila streljaj od pogorelega. »Še živo se spomnim, kako je zagorelo. Četrtkov večer je bil, pa so potrkali na okna in pozvonili na vrata. Gorelo je že. Potem sta prišla še gasilca, naj hitro oblečem kaj toplega,« podoživi vse skupaj Marija, ki se nadeja, da bosta s sinom kmalu nazaj na svojem. »A seveda ne vemo, kdaj. Če bi bilo v dveh mesecih, bi bilo sanjsko, idealno. Vsaj za silo. Da smo le nazaj notri,« upajoče zaključi Marija, ki ji je jasno, da bo treba še precej denarja za notranjo obnovo.

Kot bi tekla voda

»Čuden pok je bilo slišati. Zaropotalo je drugače kot po navadi. Žena je rekla, da je slišati, kot bi pri sosedih tekla voda. Pa saj te nimajo speljane tako visoko. Kmalu je bilo jasno, da prasketa ogenj. Edino srečo smo imeli, da je zagorelo ob taki uri. Če bi bilo ponoči ali dopoldne, bi bile posledice še hujše,« poudari Jože Novak, ki tod živi z ženo Jožico. Za cilj sta si zadala, da kar se da hitro vsaj za silo obnovita spodnji del stanovanja, potem postopoma še podstrešje. Nesreča je prizadela tudi družino Amirja Kovačeviča. V času požara je bil v službi v Pivovarni Union, doma pa njegova žena in trije otroci, sinova, stara devet in tri leta, hči pa sedem mesecev. Slednja je spala zgoraj, žena je rešila vse in stekla na plan. »Pozitivno smo presenečeni nad odzivom občine Ivančna Gorica in hvaležni vsem, ki so pomagali. Streha je gor, ne zamaka več, zdaj se lahko dela dalje,« pove Amir, ki se v isti sapi tudi zahvaljuje domačinu, ta živi v Grosupljem, v Višnji Gori pa jim je začasno odstopil nadstropje stanovanjske hiše: »Smo vsaj tu, poleg našega doma.«