Slovenska dobrota mu je zgradila hišo

GALICIJA PRI ŽALCU – Zgodba Žana Kotnika, ki mu je v začetku januarja letos ogenj vzel dom, skromno hišo, v kateri je po smrti staršev ostal sam, saj bratov ali sester nima, se je dotaknila mnogih. Še toliko bolj, ker bi se dogodek, ki ga nihče ni pričakoval, kaj šele slutil, zagorelo je namreč zaradi kratkega stika, lahko zanj končal tragično. Sploh če ga usodne noči, na prvo januarsko soboto, ne bi prebudilo pokanje stekel. Ognjeni zublji so švigali že precej visoko, dim se je zalezel v notranjost hiše, Žan pa je zadnji trenutek stekel do prvih sosedov, ki so poklicali na pomoč gasilce.

Obnova ni bila mogoča

Ker je hiša precej na samem, pa še sredi noči je bilo, ognja ni opazil nihče drug. A žal tudi gasilci, kljub hitri intervenciji z vsemi razpoložljivimi silami in pomočjo sosednjih društev, zubljev niso mogli tako hitro ustaviti. Da je hiša preveč uničena, da bi jo lahko obnovili na dodobra ožganih in premočenih stenah, je bilo jasno le nekaj dni po požaru. In odločitev pri žalskem Območnem združenju Rdečega križa je padla: »Žanu bomo zgradili novo hišo na temeljih stare, saj je edino klet ostala nepoškodovana,« je sporočil sekretar Matjaž Črešnovar. Da bi vse potekalo čim hitreje in predvsem transparentno, so ustanovili poseben odbor, ki ves čas bdi nad zbranim denarjem in njegovo porabo, vsi, ki so denar za Žana darovali, pa se lahko prepričajo, da bo do zadnjega evra porabljen zanj. V tem primeru Žanu tudi ne bo treba plačati dohodnine zaradi nepričakovanih prihodkov.

Hvaležen za vsak evro

Če je bil kdo na začetku morda v dvomih, ali jim bo uspelo Žanu postaviti nov dom, so danes vse skrbi odveč. Hiša že stoji na gabaritih stare, donacij pa se je zbralo, skupaj z zavarovalnino, ki jo je nakazala zavarovalnica, in prispevki bralcev Slovenskih novic, teh je bilo kar za 4500 evrov, skoraj 150 tisočakov. »Vsem se za vsak podarjeni evro najlepše zahvaljujem,« je ob obisku večkrat poudaril 23-letni Žan, ki ga je življenje zelo zgodaj postavilo na trda tla. In tako si kot študent že vseskozi sam služi denar, saj dela v znanem gostišču Grof na Vranskem, kjer se mu obeta redna zaposlitev. Pravi, da je delo v gostinstvu težko, a on v kuhinji neizmerno uživa. »Kuhinja je bila od nekdaj moja ljubezen, ki sem jo podedoval po mami. Najraje od vsega pa pečem torte in druge sladice,« nam zaupa Žan, ki nam je ponosno pokazal novi dom. Čeprav še začasno živi v Šempetru, v stanovanju, ki mu ga je priskrbela občina Žalec, se domov vrača vsak dan. Tudi zato, ker ga pri hiši čaka njegov pes Tači, ki so ga po požaru začasno k sebi vzeli dobri sosedje. Mucka se bo vrnila ob vselitvi, do katere ne manjka veliko.

Ploščice in druga tla so položeni, stene čakajo le še na zaključni preplesk, naročena so tudi že notranja vrata in toplotna črpalka, zunaj je že biološka čistilna naprava. Kar pomeni, da bo kmalu na vrsti notranja oprema. Najbolj razveseljivo pa je, da bo denarja očitno za vse osnovno dovolj in se bo Žan lahko preselil v svojo hišo še letos. Le s fasado bodo še počakali, saj se morajo stene posušiti.

Vodijo tudi gradbeno knjigo

Kot pravi predsednik KS Galicija Peter Vipavc, so bili prvi dnevi po požaru za vse najtežji. »Potem so ljudje takoj pokazali izjemno solidarnost in samo naši krajani so zbrali 20.000 evrov, veliko je bilo udarniškega dela. Priznam, da me je izjemen odziv, tudi ljudi od drugod, pozitivno presenetil,« pove Vipavc. In doda, da imajo uradnega nadzornika, ki nadzoruje delo in svetuje, kako kaj narediti. »Vodi se gradbena knjiga, tako da je vse po pravilih, saj mi nismo strokovnjaki. Sploh pa je vse transparentno, saj ves denar zbira žalski Rdeči križ, ki plačuje vse račune,« še pove Vipavc. Prav zaradi nekaterih pomislekov so se odločili tudi, da so vse prispele donacije in plačane račune objavljajo javno, na facebooku krajevne skupnosti, in si lahko številke pogleda vsak. S čimer se strinja tudi Žan, ki v nesreči ni ostal sam. In kdaj mu je bilo najtežje, ga pobaramo? »Prvi teden sem bil v nekakšnem vrtiljaku emocij in niti nisem dojemal vsega, kar se je dogajalo. Potem ko je bilo časa za razmišljanje več, pa se mi je film večkrat odvrtel nazaj in sem razmišljal, kaj vse bi se lahko zgodilo. A se na srečo ni. Še sem tu, bogatejši za spoznanje, da človeška solidarnost ne pozna meja,« sklene Žan.