Poleti pase krave, pozimi postavlja jaslice (FOTO)
Tone Škarja se je pred 70 leti rodil v Šentrupertu na Dolenjskem, a že 42 let živi v vasi Lahovče v občini Cerklje na Gorenjskem. Po upokojitvi se je odločil, da gre v poletnih mesecih v planinski raj, za pastirja na Gojško planino, malo za sprostitev, največ pa zaradi zdravja. Delo pastirja na 1400 metrih nad morjem z veseljem opravlja že poldrugo desetletje.
Zdravil ne potrebuje več
Že po nekaj letih je ugotovil, da se mu je zdravje zelo izboljšalo in da zato ne potrebuje več nobenih zdravil. Seveda, tam je življenje brez stresa. Držati pa se mora reda, kot ga zahteva živina na paši, letos je skrbel za 200 glav govedi, največ jih je bilo iz vasi Gozd pod Črnivcem. Zadnja leta namreč kmetje dajejo vse več živine na pašo v planine, zato da jim ostane več krme za pozne jesenske dni. Na planoto pa ne ženejo več peš, ampak živino tja pripeljejo s traktorji. V dolino jo spet prepeljejo okoli desetega septembra.
Pastirjev običajni dan se začne zgodaj, po navadi okrog pol petih zjutraj, ko opravi prvo molžo ter spusti teličke do krav. Namolženo mleko precedi, da se ga nato zasiri, da v model, kjer dobi sir obliko, ter večkrat obrne, da sirotka odteče. Tone na Gojški planini izdeluje tudi mladi sir z dodatkom drobnjaka in orehov. Nato žene živino na pašo dva kilometra stran od pastirske koče, počisti hlev in si pripravi zajtrk. Čez dan opravlja različna manjša opravila okrog koče, pokosi travo in ureja dovozne poti na planino. Proti večeru spet pomolze krave in si privošči skromnejšo večerjo. Če mu ostane kaj časa, rad nabira zdravilne rože in gozdne sadeže.
Za vodno oskrbo živine uporabljajo lokve, ob poti Marjaninih njiv pa je zajezen izvir, voda je napeljana v korito. Kot pojasni Škarja, tip značilnega pastirskega stanu tam izginja in ovalne koče nadomeščajo štirioglate. Zaradi odročne lege, umaknjene od turističnega naselja, pa je Gojška planina ostala najbolj nedotaknjena na planoti. Obiskovalci jo imajo zaradi izjemnih razgledov na vrhove Kamniško-Savinjskih Alp in Ljubljansko kotlino ter ohranjanja pastirske dediščine za najlepšo slovensko planino. Kot pravi Tone, je bil štiri leta tudi pastir na planini pašne skupnosti Dol, kjer je pasel 70 glav živine in deset konj. Ko je jeseni konec planšarije, v prostem času z ženo veliko kolesarita po Sloveniji, zaideta pa tudi v tujino. Z Goriških brd sta tako poganjala pedale še naprej v Italijo do Čedada, s kolesom pa sta bila oba tudi na Jakobovi poti, El Caminu de Santiago.
Ob glasbeni spremljavi
V Lahovčah pa je Tone Škarja, izučen mizar, 23. decembra, kot že 49-krat poprej, postavil jaslice pod nadstreškom domače hiše, ki bodo na ogled do svečnice, 2. februarja. Za to je porabil pet dni, velike so devet kvadratnih metrov. Odkar je upokojen, jim vsako leto dodaja nove figurice iz mavca. Nad hlevčkom je postavil bukove korenine, ki jih je izkopal v gozdu pod Joštom nad Kranjem, mah pa je letos nabral na Lenartu pod Krvavcem. V jaslicah je tudi kapelica z daritvenim oltarjem, s pastirsko kočo in mlinom, ki ga poganja voda. Njihova posebnost je še glasba, ki se ob ogledovanju vklopi s senzorjem.
let že postavlja jaslice.
Tone pa je postavil jaslice tudi pri vaškem znamenju ob poti iz Poženika na 667 metrov visoko Šenturško Goro, kjer stoji skupaj 36 jaslic. Prav tako je izdelal tudi daritveni oltar za podružnično cerkev sv. Matija v Zalogu pri Cerkljah.
