Na veliki petek ostal brez očeta

LJUBLJANA – »Ko se oziram nazaj, vidim, da je veliko stvari, ki so me spremljale ob pomembnih odločitvah, zakoreninjenih v otroštvu, v domači družini, v tistem družinskem obhajanju praznikov celotnega cerkvenega leta,« je, ko smo ga zaprosili za katerega njegovih osebnih doživetij, ki se navezujejo na veliko noč, uvodoma dejal upokojeni ljubljanski nadškof Alojz Uran in dopolnil: »Kot krščanska družina smo bili zelo povezani z vsem prazničnim dogajanjem skozi vse cerkveno leto, s posameznimi obdobji od adventa prek božiča pa potem prek pustnega časa in nato resnega posta, zelo lepo smo doma obhajali tudi velikonočne praznike in seveda še vse druge.«

Dom in župnija

Mladi Alojz si je iz teh družinskih izkušenj pridobival izhodišča za prihodnje življenje: »Pri starših sem videl, kako je vera nekaj dragocenega, da pomaga oplemenititi življenje, da osmisli tudi težke življenjske trenutke. Zase sem na tem gradil naprej, se še bolj poglobil, tako da sem še v času osnovne šole kot tudi pozneje v času gimnazije veliko sodeloval v domači župniji Šmartno pod Šmarno goro, prav tako pa tudi v župnijah, kjer sem bil povezan začasno, kot na Ježici in za Bežigradom v Ljubljani, kjer sem se šolal in sem obhajal praznike že bolj zrelo, tudi z neko osebno zavestno vero, ki je počasi dozorevala.«
V cerkvi je sprejel in opravljal kar dve dolžnosti: »Bil sem ministrant pa tudi cerkveni pevec. Včasih je bilo oboje kar težko usklajevati med seboj, saj nisem mogel biti hkrati na koru in pred oltarjem, tako da je bilo treba včasih malo zamenjati.«

Ko se zdaj ozre v tisti mladostni čas, prepoznava: »Zelo dragoceno je bilo spoznanje, da potrebujem neko močnejšo duhovno hrano, iz česar sem pozneje lahko veliko jemal.«
Po gimnaziji se je moral odločati o študiju: »Najprej sem se vpisal na filozofsko fakulteto, in sicer geografijo, zgodovino in arheologijo, kar so bili moji priljubljeni predmeti. Toda po tistem, ko sem doživel srečanje s profesorjem Francem Perkom, poznejšim beograjskim nadškofom, sem se pa zares zamislil. Prvi vpis je bil nekako na 'komot', kot je vse lepo teklo in je bilo v redu. Ko pa me je Perko vprašal, ali menim, da sem se prav odločil, takrat sem pa zares premislil in tudi upošteval, kar so mi svetovali.«

Ves tisti čas je velikonočne praznike doživljal predvsem v povezavi z domačo družino – tudi z velikonočnim zajtrkom, ki spada nekako zraven – kot tudi obhajanjem praznikov v domači župniji.

Osebni veliki petek

Najgloblje osebno velikonočno doživetje ga je doletelo z očetovo smrtjo: »Bilo je prav na veliki petek, 13. aprila 1979. Ob treh popoldne je v bolnišnici na intenzivnem oddelku še napisal besedi 'žejen sem'. Že zvečer je umrl. Takrat sem nekako občutil, kako je njegovo življenje, ki je bilo vseskozi kot neka Kristusova pot, tudi zame povezana s Kristusom.«
Zgodilo se je pa: »Da sem prav tedaj v domači župniji vodil vse bogoslužje velikega tedna, ki je vsebinsko zelo bogato, ker je župnik zbolel in me prosil, da vskočim.«
Zaradi te okoliščine je bilo celotno doživljanje velike noči za mladega duhovnika zelo posebno: »Oče je ležal doma na mrtvaškem odru, medtem ko sem jaz obhajal bogoslužje v cerkvi. Po eni strani sem doživljal bolečino, po drugi strani pa spoznaval, kako te ljubezni, dobrote in vsega, kar je res globoko človeškega, ni mogoče uničiti. Tudi smrt ne izniči najlepših stvari, ki jih človek prejme od svojih bližnjih, in ko sem prav pri maši na velikonočni ponedeljek, ko smo imeli pogreb, spregovoril Jezusove besede 'To je moje telo, ki se daje za vas', sem najgloblje začutil, prav v hostiji sem videl očetov nagubani obraz, prepoteno čelo, zgarane roke, sključeno postavo. Vse to življenje, ki je zdaj tukaj pred menoj v krsti, je bilo kot človeška daritev, ki se je darovala za nas. Ko to doživiš, potem tudi Kristusova daritev ni neka tuja stvar, ampak je to nekaj, kar se vseskozi dogaja.«

Povzame: »Resnično sem hvaležen za spoznanja, ki so mi vseskozi prihajala na moji življenjski poti.«
Duhovniška služba, ki jo je opravljal kot kaplan, rektor semenišča in nato župnik v Šentvidu, je pripomogla, da je zelo globoko skupaj s sodelavci pripravljal velikonočna praznovanja, da so mu mnogi hvaležno govorili: »Kako lepo praznovanje smo imeli!«
Sam le preprosto reče: »Meni je bilo v veliko pomoč doživljanje praznikov skupaj z občestvom.«

Sveča, ki gori

Ob veliki noči se človek dotika eksistencialnega področja življenja in smrti: »Vsak človek si ga mora sam za sebe obdelati, razumeti, sprejeti, osmisliti. Vprašanje življenja in smrti je gotovo najbolj pereče vprašanje. Človek mora sprejeti in si tudi odgovoriti, kakšen življenjski smisel pravzaprav imamo, kakšen smisel hoče tudi sam uresničiti v svojem življenju. Ali je življenje res samo to življenje za smrt, za konec ... in je s smrtjo vse končano? Ali pa nas prav nepopolnost, ki jo človek nosi v sebi in je naravnana na neskončnost, na to, da nikoli na zemlji ne bomo zadovoljili popolnoma vseh naših pričakovanj, naših upov, napeljuje k temu, da poskušamo najti globlji smisel?«

Človek se kot razumsko bitje zaveda svoje minljivosti: »Veš za svojo krhkost in ta strah pred smrtjo, pred popolnoma neznanim, te nekako ves čas spremlja, da nekoč prideš do globokega spoznanja – kakor ima vse stvarstvo neki smisel in neko povezanost, je tudi človek kot nekje tisti vrhunec ustvarjenega sveta poklican, da si odgovori na vprašanja, zakaj sem tukaj, od kod prihajam, kam grem in kakšen smisel hočem dati svojemu življenju, ter tako priti do spoznanja, da vsak dan na neki način umiramo.«
Nadškof pove s prispodobo: »Naše življenje je podobno sveči, ki ne more goreti, če ne umira.«

Sveča sicer lahko izgori nekje za vogalom, kjer sveti sama sebi in greje samo sebe: »Takšna človeku ne daje zavesti, da ima neko vlogo. Kadar pa doživljamo življenje kot službo, ga darujemo za druge, potem dobi vse svoj pomen. Tako kot je trpljenje, ki ga doživlja mama pri porodu, osmišljeno z njeno vednostjo, da prek tega trpljenja prihaja novo življenje, tako se v duhovnem smislu, če darujemo svoje življenje za določen dober namen, potem v nas oblikuje novo življenje.«