Glas harmonike spomine na Slaka spet predramil (FOTO)

»Slakova glasba nas je povezala in nas povezuje in nas bo povezovala dalje. Še enkrat hvala, da ste prišli, nekateri tudi od zelo daleč, celo z onkraj meja naše dežele. Izraziti želim hvaležnost vsem, ki ste mi zaupali svoje zgodbe, tiste, ki ste jih podoživeli skupaj s Slakovimi fanti,« je Anica Levstik, avtorica pravkar izdane imenitne knjige Nocoj je glas harmonike spomine spet predramil, nagovorila vse zbrane, ki so prišli na Dolenjsko, v občino Mirna Peč, točneje v vas Mali Kal.

Posadili lipo

Predstavitev se je začela slovesno. S Tomosovimi motorji so se na Mali Kal pripeljali člani ŠKD Sela pri Kamniku. Niso bili prvič na Dolenjskem. Leta 2021 so šli s tomosi iz Begunj do Mirne Peči – od Avsenika od Slaka – in potem tja do Podčetrtka. Slovensko narodnozabavno glasbo in vse, kar je povezano s slovenstvom, obožujejo. V zadnjih letih se vozijo od lipe do lipe, tudi sadijo jih. »Počaščeni smo, ker nam je dano, da smo na tem mestu posadili lipo, ki je simbol slovenstva. Letos mineva 60 let glasbe Lojzeta Slaka in Fantov s Praprotna, prav v čast Slakovi glasbi pa smo posadili to lipo,« je s solzami v očeh povedal Nejc Štrajhar, lipo pa je blagoslovil domači župnik Blaž Franko. Ko je bila lipa posajena, so se gostje zbrali v priložnostni dvorani in pozorno prisluhnili besedi in glasbi.

Nejc nadaljuje tradicijo na Barbovi domačiji.

»To so kraji moje najbolj zgodbe mladosti. Kolikokrat sem jih prehodil s harmoniko na rami, od vasi do vasi,« se je na uvodu predstavitve oglasil glas Lojzeta Slaka. To so kraji, kjer je zrasel (k hiši je prišel star tri leta), na Malem Kalu pa preživel otroštvo in mladost. »Poseben dan za nas, vas, Mali Kal in Slovenijo. Predstavljamo knjigo, ki je temelj zgodovine in temelj za rodove, ki prihajajo za nami. V veselje nam je, da je z nami Anica Levstik, ki je zbrala toliko poguma in časa in ju namenila črkam in besedam,« je Anici Levstik upravičeno polaskal voditelj predstavitve Leopold Pungerčar, Slakov nečak.

Vse navzoče je povezala ljubezen do Slakove glasbe, do milozvočnih in poskočnih melodij in čudovito ubranega petja Fantov s Praprotna. Lojze je postajal vse bolj znan in imeniten muzikant in bil zaželen v družbi domačih fantov in deklet, igral je na mitingih, fantovščinah, svatbah in veselicah, toda Lojzeta je vleklo dalje, želel je še več, šel je za glasom srca – glasba je bila tista, ki ga je vodila in mu kazala pot – in s harmoniko se je odpravil v Ljubljano pokazat, kaj zna, in dokazal, da zna. Najprej sam, potem v družbi s svojimi brati, nato v triu z Nikom Zlobkom in Cirilom Babnikom; usoda mu je bila naklonjena in mu namenila pevce, po kakršnih je hrepenel, Fante s Praprotna. Tako se je leta 1964 rodil Ansambel Lojzeta Slaka, je Pungerčar orisal Slakove začetke, ki so danes zapisani v legendo. Več kot dovolj materiala za knjigo, ki je nastajala v zadnjih treh letih.

»Ideja me je vlekla dalje, osnutek na lističu papirja, nato iskanje soglasja – kaj menite, kam sem se obrnila najprej; na Ivanko Slak. Vedela sem, ona je dušica, z njo se dobro poznamo in smo si bili blizu. Ona bo začutila, ona bo razumela mojo idejo, seveda s prošnjo, da se pogovorijo doma o tem … No, in Ivanka me je že čez nekaj dni poklicala nazaj in dejala, da se družina s tem strinja. Hvala!« se avtorica spominja, kako je dobila zeleno luč Slakovih, da se loti pisanja. Poleg Ivanke ji je bil sprva v veliko pomoč Andrej Bergant, še zadnji živeči član ansambla.

Tri poglavja, 116 sogovornikov

Knjiga ima 556 strani, razdeljena je na tri poglavja. Prva nosi naslov Za vesel narod ni nikoli preveč glasbe. Tu je predstavljeno delovanje ansambla s poudarki na turnejah. Vse skupaj obogatijo tudi fotografije, vmes pa se prepletajo kratki odlomki iz časopisnih člankov, zanimive anekdote iz posameznih obdobij in seveda misli Lojzetovega prijatelja Toneta Pavčka. Temu sledi poglavje Igrajo in pojo lepo, pri srcu meni je toplo.

Na domačiji so si ljubitelji Slakove glasbe ogledali tudi nekaj izsekov iz zgodovine.

Leopold Pungerčar je vodil predstavitev dela, ki ga je napisala Anica Levstik.

Župnik Blaž Franko je blagoslovil lipo.

»Tu sem malo širše predstavila člane ansambla in njihove najbližje, tudi tu besedilo bogatijo fotografije,« pove Anica, ki knjigo sklene s poglavjem Dragi prijatelji, hvala za lepe dni, tu pa so zbrani spomini na Slakove fante. Skupaj je Anica, Lojze Slak je bil njen bratranec, prisluhnila 116 pripovedovalcem.

V veliko pomoč pri zbiranju materiala so bili številni, ki jim je Lojze pri srcu. Med pripovedovalci je omenila Slavico Mislej, ki je spremljala ansambel že od malega in hrani bogato zapuščino člankov, fotografij, osebnih spominov s srečanj z ansamblom. Njej ob bok je postavila še Francija Steklaso, ki ima izjemno bogato bero fotografij in cel kup časopisnih člankov o ansamblu. Napisal je celo knjižico o ansamblu. Pri zbiranju materiala in iskanju primernih sogovornikov ji je bil v pomoč Franci Smrekar.

Prižgali svečko

Anica Levstik je napisala že drugo pomembno knjigo.

»Glasba je Lojzetu pomenila življenje. Res se ji je veliko posvečal, ta ga je potegnila vase. Velikokrat je ustvarjal tudi pozno v noč, in ko sem se ponoči zbudila, ga ni bilo poleg. In kje sem ga našla? V kabinetu. Ko sem čisto tiho pokukala v prostor, sem ga našla pri igranju. S harmoniko v naročju je tiho igral in vadil … vadil,« je spomin na moža dodala Ivanka. »Moj oče Franci je leta 1975 začel sodelovati z Ansamblom Lojzeta Slaka in prepeval v ansamblu skoraj štiri desetletja ter žarel na nastopih kot izjemen solist. Moj oče je bil prava rock zvezda,« je dejal Miha Rebernik.

»Vsakič ko so bili naši očetje na turneji v daljni tujini, smo v vaški kapelici na Praprotnem prižigali svečke za srečno vrnitev. In ko se je oče vrnil, so bili to posebni trenutki,« je povedal Primož Kalan, čigar oče Franci je bil član ansambla. »Nepozabna so ostala praznovanja naših obletnic vsakih pet let pred več tisoč poslušalci v Hali Tivoli in v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. Ko smo že mislili, da smo s temi nastopi dosegli vrhunec, pa smo podobno doživeli v mestih ZDA in Kanade, še posebno v Clevelandu, v središču ameriške country glasbe Nashwillu. Tudi v Moikovi televizijski oddaji Seniku godcev v Avstriji in na festivalu Mumba v Melbournu v Avstraliji, kjer smo imeli del programa pred stotisočglavo množico,« se je Andrej Bergant ozrl na prepeto in prehojeno pot v ansamblu. Dogodka, predstavitve knjige, so se udeležile tudi partnerice pokojnih članov ansambla: prišle so Ivanka Slak, ​Milena Šifrar Kos, Cilka Kalan, Tilka Dolenc, Vita Štritof, Klara Hvale, opravičile so se se Majda Sever, Frankca Habjan in Tatjana Ferlež, še zadnjemu živemu članu Andreju Bergantu pa je družbo delala žena Marta, s katero letos slavita 60 let zakona.

Dvorana je bila skoraj premajhna za vse.

Dogodka se je udeležil tudi Slavko Podboj, ob njem sin Andreja Berganta.

Predstavitve knjige se je udeležil tudi Roman Končar, ki je spisal scenarij za gledališki predstavi Veselica v dolini tihi in En godec nam gode, posvečenima Lojzetu Slaku in njegovim fantom. Pozdrav velja, je povedal Pungerčar, tudi voditelju Slavku Podboju sodelavcu v oddaji Boš videl, kaj dela Dolenc, radijskemu in nekdanjemu direktorju Vurberškega festivala Janezu Toplaku.

Zbrane je pozdravil tudi Andrej Kastelic, župan Občine Mirna Peč, kjer od leta 2018 deluje izvrstno obiskani Muzej Lojzeta Slaka in Toneta Pavčka. Jutri se bo v Novem mestu sklenilo praznovanje julija: na sporedu bo še zadnji iz serije koncertov ob 60-letnici Slakove glasbe.