Komentar Lare Paukovič: Naj prvi vrže kamen ...
Celotna Slovenija je prejšnji teden spoznala primer triletnika, ki so ga starši nekaj dni pustili samega v bolnišnici, dogajanje pa je ogorčeno opazovala mlada mama, ki je bila v istem času tam hospitalizirana s svojim otrokom. Nič ji ni ušlo: kolikokrat je deček zavzdihnil, kdaj je bil lačen, kdaj je jokal, se ponoči zbujal, kdaj sta ga končno obiskala oče in mama, ki sta tudi hitro odšla, češ da imata opravke in nihče od njiju ne more ostati z otrokom.
Ko je imela končno dovolj informacij, je svoje s patosom začinjeno pričevanje – kakopak je omenila, kako je morala poleg svojega hospitaliziranega otroka tolažiti in skrbeti še za tega neznanega fantka – poslala prijateljici, mami vplivnici, ki ima na družbenem omrežju instagram več kot dvajset tisoč sledilcev.
Nadaljevanje zgodbe je jasno: vplivnica je izpoved rade volje delila na svojem profilu, saj se je zdelo to, da je bil tako majhen otrok v bolnišnici kar sam, tudi njej nedopustno. Zadeva je hitro eskalirala, postala skorajda novica dneva, oglasiti se je moral celo ljubljanski klinični center, a čeprav so bili jasni, da objavljanje takšnih zgodb v medijih brez poznavanja okoliščin ne koristi nikomur, še najmanj pa otroku in njegovim bližnjim, in da ima bolnišnica potreben kader, da poskrbi za take otroke, pogrom nad »slabo mamo« iz primera še ni povsem ponehal.
Na področju vzgoje otrok in ravnanja z njimi se danes, ko nas z vseh strani bombardirajo s tisoč in eno smernico, kako naj bi bila videti idealna vzgoja, nenehno lomijo kopja. Najzanesljivejši recept za instant zgražanje je prav opis situacije, v kateri neki starši niso dobro poskrbeli za svojega sončka. Pri tem navadno ne gre za hudo zanemarjanje, kjer bi bil javni linč staršev res upravičen, ampak zgolj za različne nianse: kar je za nekoga normalno (kot v tem primeru za starejše generacije, ko bivanje staršev v bolnišnici še ni bilo dovoljeno), je za nekoga drugega nesprejemljivo.
Razsodnice tega, kar je v zvezi z otroki prav in kaj ne, so, kar se je zgodilo tudi v tem primeru, zelo pogosto mame vplivnice, ki sem jih že večkrat označila za najbolj problematično skupino ustvarjalk vsebin. Seveda obstajajo svetle izjeme, a generalno gledano je to segment populacije, ki pomaga ustvarjati nerealistične predstave o starševstvu ter pritiske na mlade matere.
Pri tem so pogosto zelo ozkogledne; niso si sposobne zamisliti hipotetičnih situacij, v katerih mati denimo ni doma z otrokom, temveč hodi v službo; njeno delo ni fleksibilno in na daljavo tako kot vplivništvo; starši niso premožni, da bi si lahko ob hospitalizaciji skupaj z otrokom privoščili izpad dohodka, in tako dalje. Verjetno noben starš ni navdušen, ko mora majhnega otroka pustiti samega v bolnišnici, ne nazadnje je logično, da bo to zanj precej travmatična izkušnja, a včasih drugače pač ne gre. Ne sodi – da ti ne bo sojeno.
Obenem se nadzorovanje in ujčkanje otrok 24/7 žal preslikava tudi v situacije, ki niso tako »usodne« kot hospitalizacija v bolnišnici. Na enem od slovenskih portalov lahko te dni beremo, da se otroci denimo ne znajdejo več v šolah v naravi, ker si želijo, da bi bili starši ves čas ob njih. Da jim starši pišejo powerpointe in seminarske naloge. Da gredo z njimi na informativne dneve, tudi na faks, je tako ali tako že klasika. Starši želijo otrokom, punčicam svojih očes, uhoditi popolnoma vsako, še tako enostavno pot. Kam nas to pelje, ne vem in niti ne želim ugibati.
