Komentar Bojana Budje: Šlogarica
Prav nič v življenju se ne zgodi naključno. Samo od sebe. Takšno je pač moje življenjsko vodilo. Torej tudi odkritje kave ni bilo slučajno. Zgodilo se je nekoč v kraljestvu Jemen, ko je pastir, ki je pasel kamele, potožil tamkajšnjim menihom, da njegove črede večkrat prebedijo vso noč, za nameček pa tudi čudno poskakujejo in poplesujejo. Menihi, ki so bili prepričani, da je čudno obnašanje živali povezano z njihovo prehrano, so neke noči odšli s pastirjem za čredo. In videli, kako kamele obirajo neko grmičevje z rdečimi plodovi. Nabrali so jih tudi sami, jih prevreli in pokusili. Zaspanost je izginila, odtlej so pijačo pili vsako noč pred molitvijo. Pili so prvo kavo.
Jutri, na 1. oktobra dan, kava praznuje svoj praznik. Po stoletjih od njenega odkritja – prvi jo je opisal nemški zdravnik Leonhard Rauwolf po vrnitvi z desetletnega potovanja po Bližnjem vzhodu – je kava ob vodi in čaju tista, ki je pijemo največ in najpogosteje. Tudi Slovenci. Zgolj doma vsakoletno porabimo 3 kilograme kavnih zrnc, organizacija World of Statistics pa je celo zapisala, da smo s 6,1 kilograma popite kave na prebivalca na neverjetnem 5. mestu svetovne lestvice. Koder sicer prepričljivo vodijo Skandinavci, Finci je denimo zaužijejo domala dvakrat več. Priznam, da me visok rejting Slovenije rahlo preseneča. Kajti pitje kave je zame obred. Popoln le z listanjem najljubšega časopisja. Ki pa mu naklade papirnatih izvedb neusmiljeno padajo.
Še nikoli v zgodovini civilizacije nismo bili zasuti z več informacijami kot danes. Torej jih očitno vse manj srkamo ob kavi. Goltamo jih z ekranov, zvečine telefonskih. Brez opojnega vonja sveže potiskanega papirja. Po svoje logično. V nasprotju z usihajočimi časopisnimi založniki je po svetu že 25 milijonov pridelovalcev kave, ki pridelajo 170 milijonov 60-kilogramskih vreč opojnega zrnja, njihov posel pa je ocenjen na kar 200 milijard dolarjev. Kavni trg je po obsegu in vrednosti takoj za naftnim. Halo?!
Pitje kave je biznis, vse manj ritual, povezan z listanjem časopisja ali nostalgičnim razmišljanjem o tisti skodelici, ki jo je neizbrisno v črtici memoriral Ivan Cankar. Ali pa o časih eks juge, ko je bila skupaj s farmericami in persilom neke vrste simbol zatiranja in svobode. Danes srkanje kave ob gledanju zaslonov notesnikov, mobilnikov, ajpedov naznanja neke druge čase. Ki vse manj vonjajo po sveže potiskanem papirju. Nič v življenju ni naključno.
