NA KOŽO

Komentar Bojana Budje: Ocene

Tečne prfokse bosta slej ko prej nadomestila veliko prijaznejša in vsevednejša stric Google in gospod Chat GPT.
Fotografija: Fotografija je simbolična. FOTO: Jure Eržen, Delo
Odpri galerijo
Fotografija je simbolična. FOTO: Jure Eržen, Delo

Šola je bila danes največkrat izustena beseda. Bolj v slabem kot v dobrem. Izjema je nemara le tistih 20.716 malčkov, ki so prvikrat v življenju prestopili šolski prag, in tistih nekaj piflarjev, ki bi bili še najbolj srečni, ako bi jim bilo dano v šolskih klopeh sedeti vse do penzije. Vsem drugim je skupno to, da šole pretežno ne marajo. Še zlasti če so morali včeraj zavoljo posledic katastrofalne ujme k pouku v gasilski dom ali celo v župnišče.

Dvomesečne brezskrbnosti je nepreklicno konec. In le največji bumbarji še vedno mislijo, kako se morajo otroci šole veseliti; mojo generacijo denimo so tiste čase k tovrstnemu veselju priganjali celo s tedaj najvišjo avtoriteto, maršalom Titom. Ki da je imel v šoli same petice, tu in tam celo kako šestico. Nakar kasneje izvem, da je bil v resnici cvekar, v njegovi redovalnici je mrgolelo šusov in opozoril zavoljo špricanja.

Odpor do šole se mi zdi nekaj najbolj naravnega. Jemlje otroštvo, brezskrbnost, razigranost. Tudi zaznamuje nas, začenjamo se zavedati prvih razlik. Celo takšnih, da imajo nekateri več od nas. Ne le v glavi, tudi pod palcem. Kar boli. Prekleto boli. Dogajajo se prve krivice, prvi pravi joki, prve stiske in obupi. Ko brezčutni sistem marsikomu zapre vrata želene srednje šole. In mu usodno spremeni življenje. Potuhnjeno, kurbsko stisne tkanino na situ. Iz nežnih in krhkih učencev poskuša narediti gladiatorje, katerih edina naloga je biti boljši, močnejši od sošolca.

Me ne čudi, da jih velika večina že danes odšteva, koliko je še do prvih pomožnih počitnic. Šolarji pač živijo za počitnice. So jim večja nuja od šole. Ki pa nas – roko na srce – vendarle kaj nauči. Brez nje bi bili še večji bebci, navsezadnje morajo otroci pod Alpami v devetletki preždeti blizu osem tisoč pedagoških ur. Z vsem, kar prinašajo. Tudi z učitelji in prfoksi, ki pa jih je vse manj, menda jih v Sloveniji trenutno manjka nekaj tisoč. Predvsem tistih za matematiko, fiziko, računalništvo. A se ne bi pretirano sekiral, tečne prfokse bosta slej ko prej nadomestila veliko prijaznejša in vsevednejša stric Google in gospod ChatGPT.

Sploh pa se mi zdi, da življenje ocene, kakršne koli že, slej ko prej izniči in postavi stvari na docela svoje mesto. Spomnimo se le Alberta Einsteina. Učitelji so ga šteli med najslabše v matematiki, mu pisali šuse, on pa je kasneje natuhtal kar dve teoriji relativnosti.

Več iz te teme:

Predstavitvene informacije

Predstavitvene informacije