Kolumna Primoža Kališnika:»Tako na nebu kot na zemlji«

»Daj, dedi, skloni se, da ti nekaj povem na uho.« Skoraj neslišen šepet, ki bi ga težko razbral tudi pred pol stoletja, ko so bila moja ušesa še organ, ne pa dva ob strani glave nalimana zrezka, ki ju krasijo kocine, v katere se med kolesarjenjem lovijo nepazljive mušice.
»Malo bolj na glas, prosim,« nagovorim vnučko. Pet let.
Šepet je bil zdaj že slišati, kot bi bil res sestavljen iz besed, le razumelo se jih še vedno ni.
Še enkrat, prosim.


Še nekaj besed več se je pojavilo, le razumel jih nisem.
Ponovila sva še parkrat. In potem sem onemel.
Nisem mogel verjeti svojim ušesom. Deklica, ki ima stoprocentni posluh in uporablja dvojino in za katero se zdi, da bo šola zanjo le še ena zabava več, je spustila tako, da mi je vzelo ves tekst. Ostal sem brez besed. Še dobro, da lahko pišem.
Ponovila je stavek, ki ga večkrat pove njena mati – in njena mati je moja hči, in ta moja hči je imela smolo, da je odraščala v moji družbi, kjer se je govorilo po moško.
Moški jezik se razlikuje od slovenskega po tem, da ima slovenski rodilnik, moški jezik pa uporablja pripomočke za povzročitev rojstva obeh spolov.
Zato se hči še vedno pogovarja po moško, in priznati je treba, da je moščino celo malo nadgradila.

Predvsem ji gre dobro, kadar se ji na kolesu nabere preveč matranja, in to potem res doživeto opiše.
Včasih tudi doma podobno opiše življenje, kot ga vidi in čuti, in to otroci očitno cenijo, saj si zapomnijo.
»Smo se zmenili, da lahko ta stavek izgovori zgolj znotraj naše družine,« se je izmotavala hči.
Znotraj naše družine po moje pomeni samo pred mano.
Nekako si ne predstavljam, da bi deklica svoj dosežek predstavila na drugi strani, kjer so vsi slavni skladatelji, filharmoniki in poklicni glasbeniki, ki se ukvarjajo z glasbo, ki se ji reče klasična.
Kako v tem težkem trenutku iz moškega jezika preskočiti nazaj v slovenskega?

Deklico pelješ v trgovino in ji obljubiš slaščico, seveda, če prej reče prosim, in ki je ne sme pospraviti, dokler ne reče hvala.
Ni kaj, teroriziranje majhnih otrok je lahko tako zelo sladko.
Nekoliko manj sladko je teroriziranje odraslih. To je nova oblika terorizma.
Evo, nekdo se je spomnil, da nas je na svetu preveč, zlasti ta starih, ki kurijo penzije, in obenem ugotovil, da bi še malo zaslužil v farmaciji, in imamo, kar imamo.
Cel svet je pod terorističnim napadom in samo vprašanje je, kdaj nas bodo nagnali nazaj za šipe in bomo spet običajno življenje opazovali le skozi okna, neobičajno pa živeli znotraj stanovanj.

Če nas še enkrat zaprejo v karanteno, se bomo začeli med seboj tako lepo pobijati, da bo to število preseglo tisto, ki zapisuje število onih, ki jih je v novi svet poneslo druženje z novim virusom.
In če bi moral biti človek spet en mesec doma, potem itak ni druge, kot da uporabiš stavek, ki mi ga je zaupala petletnica.
Saj vem, da bi moral zdaj napisati, kaj je povedala, a bom raje zadevo rešil s prevodom.
V slovenščini se to bere takole: »Meni se bo odpeljalo.«
Prevodi so vedno slabši od izvirnika, a v tem manjka žlahtnost, ki jo je mogoče začutiti v originalu.

Ko sva se z vnučko prijateljsko razšla in sem si nekako oddahnil, saj sem le stežka skrival ponos, ki me je preveval ob njenem dosežku, ki je več kot dokazoval, da kri ni voda in da je ta otrok res naš, se pravi z naše veje, sem pogledal, kakšno je vreme zgoraj.
»Na kolo ali ne na kolo, to je tu vprašanje,« bi rekel Hamlet, če bi imel v avtu specialko.
Bilo je oblačno in se v nebesa ni nič videlo. Pravilneje, čistega neba se ni videlo prav nič.
To pa zato, ker se menda v očenašu narobe moli.
»Kakor v nebesih tako na zemlji,« gre naša prošnja, a menda je bilo v sprva napisano »tako na nebu kot na zemlji.«
Tudi meni je nebo bolj všeč kot pa nebesa – tja bo z mojimi izkušnjami težko priti.

V nebo pride vsak. Če ne drugače, nam to uspe, ko naš pepel pihnejo skozi tisti zadnji dimnik.
Menda je to slaba šala, verjetno zato, ker ni šala, ampak ker je to res.
Njega dni sem imel preglasno zabavo in sta organa vprašala, kdo je lastnik stanovanja.
»Babica.«
Kje pa je, sta vprašala organa.
»V vremenski napovedi, pred dvema mesecema smo jo dali v žaro.«
Organa sta postala ob tem povsem trda, kot bi jo prevlekel z viagrino emulzijo. Kar stala sta.
Res ne vem, zakaj ljudje tako radi govorijo, kakšni so bili pokojni, nočejo pa o tem, kaj je ostalo od njih?

»Zares, prah si bil in v prah se povrneš,« piše v svetem pismu, tam pod Izgon iz raja, in tam o tem že nekaj vedo, a ne?
Pokojnega tasta, na katerega se večkrat spomnim in mi je vedno bolj všeč, smo raztresli v Koprskem zalivu, kot si je želel. Pepel je izginil v čudoviti modrini.
Bil sem malo žalosten, pa sem v spomin tekel od Bohinjskega jezera na Komno in se malo pogovarjal z njim; namreč, rad je bil v Bohinju.
Potem sem poklical prijatelja na Hvar in ga vprašal, ali je moj tast po petih dneh že priplul do Ivan Dolca, in naj tam spijejo nekaj v njegov spomin.
Mislim, da bi bil resni gospod, bankir, precej zadovoljen s stavkom, ki mi ga je zaupala njegova pravnukinja.

Namreč, ta stavek pove vse. Vsaj meni.
Pod nevihtnim svodom sem se mimo Hamleta odpeljal s kolesom proti nebu, na Kurešček.
Pogledal sem dol po domovini, kako lepa je.
Če nas spet zaprejo, kaj naj rečem?
Samo tisto mi je prišlo na misel, kar mi je šepnila deklica. »Men' se bo s…«.
Ni lepo? Že, že, a ne me basat', v stavku ni nobene laži, sama resnica. Tako rekoč prevod osme božje zapovedi.
Ne pričaj po krivem!