Kolumna Primoža Kališnika: Apostol Pavel piše Titu

Včasih malo sumimo, kaj bomo ponoči sanjali, a ne? Zadnjič sem pričakoval, da bom sanjal, kako bom smučal v Dolomitih. Decembrska smuka tam je lahko tako hladna, da sem se pred spanjem oblekel v dolge gate, da me med smučanjem v sanjah ponoči ne bi zeblo.
Dobra stvar sanjanja o smučariji v tujini je, da so karte zastonj in da ne rabiš nezgodnega zavarovanja za tujino, se pravi, da ko tako smučaš, v bistvu varčuješ.


Če bi se ti sanjalo, da greš med pavzo za pivo v Arabbi še na bankomat in dvigneš tisoč evrov, potem je v bistvu tako, da se zjutraj zbudiš relativno bogat.
Ampak, kaj češ, to je to tako, v glavi, noči in karanteni. Realnost je lahko že zjutraj, pred blokom, ko ti ob pol osmih na avto nabijejo kazen zaradi parkiranja brez listka.
Cela Slovenija stoji, ljubljanska komunala pa se še vedno redi, bi rekel zlobec, jaz pa, da razumem, da morajo tam zaposleni od nečesa živeti.
Kljub temu se mi zdi, da nam je Ljubljana Korončanom bleda mati.
Ja, že obsojam, zdaj, ko pišem, da nam je Korončanom Ljubljana bleda mati.

Korončan ni Korinčan, a sem se spomnil, kaj je sveti Pavel napisal Korinčanom, o ljubezni; k maši hoditi je bila zame velika muka, ker moliti nisem znal nič, sem pa prisluhnil, v cerkvi, rad, tako kot marsikdo, ki je prišel tja in potem špecal Udbi, koga je videl pri maši.
Pavel je rekel takole: »Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane.«
No, sveti Pavel ne bi bil za v Ljubljano, s takimi mislimi, vsaj za na komunalo ne, saj če imaš človeka rad in ga ljubiš, mu ne moreš, ko čepi doma in upa, da bo obdržal službo in imel dovolj za vsak dan, popati listkov na prvo šajbo.

A to tako pri nas v Ljubljani je.
Bilo kuda, redar svuda. Če nisi mestni redar, si še v večjih težavah, saj tisti, ki so bili redarji na vratih nočnih klubov, nimajo dela. Zato so se nekateri med njimi prekvalificirali v demonstrante. Torej se gredo demonstracije. Demonstracija pomeni predstavitev. Predstavitev v Ljubljani jim je lepo uspela.
Čenči, da so bile demonstracije krinka, da so čez državo v miru prepeljali par gajbic kokaina, verjamejo itak samo tisti, ki zagovarjajo prost pretok blaga.
In storitev.

S storitvami je bilo na področju koke nekaj časa nekaj težav, vendar so strokovnjaki že vzpostavili omrežje, da spet normalno dela. Od doma in z dostavo na dom.
Svoje pravozilo sem zapeljal na varno stran ulice, saj veste, redarji pojejo tisto od Bore Djordjevića »Nemoj da ideš mojom ulicom ...« (Ne hodi po moji ulici ...). Ko smo pri beograjskem Bori: ga ne poznam, vidim pa ga, ko se sprehaja po Ljubljani, nič dobro ni videti, in bilo bi grdo, če bi ga povprašal, kako je mu je kaj všeč pri nas, glede na to, kaj vse nam je imel nekoč povedati ...

Sveti Pavel bi mu, kot vsi normalni ljudje, odpustil, zamere še za kožo niso dobre, in ga pospremil s še eno iz Pavlovega pramejla Korinčanom: »Ko sem bil otrok, sem govoril kakor otrok, mislil kakor otrok, sklepal kakor otrok. Ko pa sem postal mož, sem prenehal s tem, kar je otroškega.« Prevedem, Bora, genialni pisec in pevec, kaj drugega pa manj? Roker? Težko ...
Počasi vsi pridemo k pameti. Je pa kar kazen, če moraš za to priti v Slovenijo, ta je res dobra.
A ja, zakaj omenjam Korinčane? Korinčani so namreč živeli v družbi, ki je bila moralno pokvarjena.

No, ja, saj bo, sem si dejal, ko sem petnajst let plemenite nemške pločevine zabil v luknjo svobode in si dejal »naj gre vse v p..«, in se začel oblačiti po kolesarsko. S hčerjo, ki je ravnokar skipala raz sebe covid in se vrnila v življenje, sva se odpravila z bicikloma v gozd. To pomeni, da se pelješ po kolovozu, in ko so pred tabo razširjene familije brez mask, ki v naravi pasejo otroke, in jih potem v strahu, da bi ne končali pod biciklom, panično gonijo na kup, da jim rečeš, da vse razumeš, ker hči da ima dva otroka, jaz pa dve vnučki, in dsaje to to, kar se tiče medgeneracijskega sodelovanja, brez povozitve, seveda.
Seveda so me malo čudno gledali, ker sem imel eno nogo, bolje, čevelj, bel, drugega pa črnega, bolje, oblečenega v gamašo proti mrazu. Ko sem opazil, da imam samo eno gamašo, sem začel razmišljati, kje je druga, saj sem vedel, da sem nadel obe.

Ne bom šel v podrobnosti, ker nisem picajzlar, na koncu se je izkazalo, da sem obe navlekel na eno nogo.
Ne me basat', da ni res, da se živemu človeku vse zgodi.
Zadnjič sem tako izvedel, kaj je resnica. Poslušal sem po računalniku prenos podelitve Blinčevih nagrad za fiziko. En stric je lepo povedal, da je resnica isto kot pravilen rezultat na koncu enačbe.
Ob tem spoznanju sem bil zelo prizadet, saj sem ugotovil, da sem največji lažnivec na svetu: namreč, vsi moji poskusi v gimnaziji, da bi dobil pri matematiki ali fiziki vsaj eno pozitivno oceno, so se izkazali za neresnične.
Dobil sem niz uradnih potrdil, da sem lažnivec.

Tistega dne sem tudi že dopoldne kolesaril s Polono in rezervnim sinom in pod Rašico smo se ustavili za sliko v spomin, tam, kjer so domačini postavili transparent v čast sovaščana Primoža Rogliča.
Stoji prav tam, kjer sem trideset let nazaj srečal sijajnega starega človeka, ki mi je zaupal, da je bil na Golem otoku.
V karanteni, pravzaprav.
Ker smo nekako Korinčani, Korinčani pa so živeli v družbi, ki je bila moralno pokvarjena, se vsem, ki so taka letovanja omogočili, še vedno nismo ustrezno oddolžili.
A ja, še to. V drugem pismu Korinčanom drugo poglavje vsebuje osebni nasvet Titu. No, ne tistemu iz Kumrovca, ki je bil lastnik Jadrana; ta Tit je bil sin poganskih staršev, bržkone doma iz Antiohije, in Pavel ga je sam krstil.

O kakšnem otoku, ki bi ga posedoval, pa ne vemo nič. Je pa res, da je od tega že nekaj časa, bilo je takrat, ko je prvi pravi komunist Jezus v Palestini nastopil svoje javno delovanje.
Tako, da vemo, kje se je začelo, a ne?