Kolumna Mateja Fišerja: Covid-19 in genetika

Hvala bogu, da je mimo. Ta vaja je bila res povratek v čase NNNP, nič nas ne sme presenetiti, ko je ljudstvo vadilo, kako bi bilo, če nas sovražnik napade z atomskim orožjem. Kaj moramo vedeti in kako se ga bomo obranili. Prvo, kar sem naredil potem, ko je ta strašni virus izginil, je bilo, da sem šel v apoteko po kremo za roke. Od dvomesečnega obsesivnega drgnjenja tac se pač koža ni mogla dovolj hitro obnavljati. Zdaj bo čas, da zacelimo odprte rane, ki nam jih je povzročilo to nenehno umivanje. Sem pač eden tistih, ki verjamejo strokovnjakom, medijem in predvsem oblasti.


Vedno, ko sem na televiziji, radiu ali na spletu naletel na navodilo o umivanju rok, sem si šel pač roke umit. Ker so tako veleli tisti, ki jim verjamem. Ker smo bili cel cajt doma in smo imeli čas slediti
najpomembnejšim in aktualnim nasvetom po različnih kanalih, se mi je pač pripetilo, da sem roke drgnil tudi do petdesetkrat dnevno. Dvakrat sem se zaradi tega zbudil tudi ponoči. Zgolj zato, da sem si umil roke, in potem brezskrbno zaspal. Ker so rekli, da te sovrag čaka tam, kjer si najbolj ranljiv in najmanj pripravljen. Pač, vsako verjetnost srečanja sem želel preprečiti. Ne glede na velike in uspešne sistemske poteze, s katerimi so nas branili pred sovražnikom, je vseeno najbolj najebal mali človek. Na malega človeka se vedno pozabi.

Na TV so se zvrstili različni strokovnjaki za epidemije, nekateri, ki se s tem ukvarjajo celo življenje, naenkrat to več niso bili in so za influence postali strokovnjaki tisti, ki so se z materijo srečali prvič. Televizija pač dela čudeže, takšni časi so. Kot kaže, je virus največjo sled pustil prav v spremembi genskega zapisa. Šujster naenkrat postane mizar. Tako naenkrat ta mali človek s prazno glavo, ki je doslej cele dneve sedel na kavču in gledal fuzbal, pogreša knjižnico. Bral bi knjigo. V treh generacijah njegove familije nihče ni bral knjig. Nazadnje so brali tisto, na kateri je pisalo ljubljanska banka, rdečo ali zeleno. In glej ga, naenkrat ta mali človek s kavča pogreša Lermontova.

Kot kaže, je prišlo do genskih mutacij. Do spremembe v zaporedju elementov dezoksiribonukleinske kisline. Radikalna sprememba. Drugi primer genske spremembe se je zgodil, ko je oblast določila, da lahko v oštariji za isto mizo sedijo zgolj člani familije. Je pač navada in tako je tudi prav, da se gre v nedeljo po maši v oštarijo. In se je tudi šlo. Zgolj v oštarijo, ker pač k maši niso dovolili. Naenkrat so postali vsi žlahta, ugotovili so, da so si pivski bratje genetsko bližje kot tisti iz gospodinjstva. V Sloveniji sicer to ni težko, samo kako teto je treba vprašati in takoj ugotoviš, da je celo mesto v sorodu. Je pa tudi res, da so komunalni policaji in natakarji spet dobili nalogo, za katero niso niti šolani niti usposobljeni.

Kdo je s kom v žlahti, je resna tema in natakar naj bi bil naenkrat poleg tega, da ve, kako se natoči špricar in ugotovi, katero pivo je ohlajeno, kompetenten za ugotavljanje genskih povezav med svojimi gosti. Še en ukrep, ki na vrhu zgleda enostaven, v svojem bistvu pa je praktično neizvedljiv. Po tej logiki bi moral biti vsaka čistilka šolani kemik, ker če se ji zlijeta dve napačni čistili, lahko ustvari atomsko bombo. In tako smo vsi postali strokovnjaki za genetiko. Tretji dokaz o vplivu virusa na spremembo DNK je vsekakor tisti, da so oni, ki so bili skozi generacije največji apostoli pravičnosti, naenkrat začeli krasti. In je bila ena roka na srcu, ki bije za dobrobit ljudstva, druga roka pa je temu istemu ljudstvu kradla iz denarnice. Otrokom so kradli sendviče. Od ust. Po tem pa pride še ena, mogoče najbrutalnejša.

Tista o pozabi. Ko se genske vezi pretrgajo. Naenkrat so se vse genske vezi pretrgale. Za žlahto sem klical, da bi jim malo pomagal in kaj zrihtal, in naenkrat rez. Tako brutalen, da naenkrat več nimaš prijateljev, v nekaterih primerih niti mame. Sindrom nimam pojma. Z nikomer nisem v sorodu, nimamo prijateljev, nikogar. Sam na svetu. Nikoli slišal. Naenkrat ne poznamo niti lastne mame. Cankar pa to. Verjetno so me v porodnišnici zamenjali. Nič, kar se govori, ni res, gre za zaroto. Edina resnica je moja. Če bo treba, bomo dali tudi na glasovanje in izglasovali, kaj je resnica. Po domače, tako laže, da še sam verjame. Temu malemu človeku s kavča lahko govorimo kar koli, nič nam ne more. Lahko ga nategnem kot francosko sobarico.

Resnico bomo izglasovali. Gre za izjemno nevarno igro, ker večji ko je razkorak med tem nategovanjem in realnostjo, večje so posledice, ko nekomu dvigne pokrov na piskru. Lahko je folk držati v psihozi in govoriti, naj si umiva roke, medtem ko se na drugi strani krade, vendar vse žlahte ni možno zatajiti in vseh rok vedno umiti.