Kolumna Marije M. Kotnik: Iskreno nesodelovanje

Ko mi je pred časom eden od takratnih županov neke srednje velike slovenske občine dejal, da je prepričan, da je za uspešen in ploden razvoj lokalne skupnosti pomemben prav vsak posameznik, ki v njej živi ali pa dnevno prihaja v to okolje na delo, sem se malce zamislila. Ko je dodal, da je najbolj vesel predlogov in idej vseh občanov, saj je prepričan, da lahko le skupaj skrbno sooblikujejo skupno prihodnost, sem se zamislila še za stopinjo več.

Pa je gospod pozneje na lokalnih volitvah gladko pogorel.

Pravzaprav ni presenetljivo, da na lokalnih volitvah glasov ne dobivajo ljudje, ki si želijo sodelovanja s celotno skupnostjo.

Manjša ko je skupnost, več razdora je. To si upam trditi.

Na tone je primerov, da v taistih manjših lokalnih skupnostih – v večjih ljudje itak živijo drug mimo drugega – ljudje držijo roke vsaksebi in prav vsak želi, da se uveljavi njegova. In od tega ne bo odstopil niti za milimeter. Zato ni naključje, da za ubogih dva milijona duš potrebujemo 212 občin, in nekateri bi se radi še naprej razdeljevali. Znano je, da kjer je pet ljudi, potrebujemo najmanj dva voditelja, preostali trije pa so nezadovoljni, ker niso oni glavni.

Po moje gre le za še en odtenek naše, t. i. gostilniške filozofije. Nobena skrivnost namreč ni, da je večina naših aktualnih političnih strank bila po večini sprva ustanovljena v uglednih prostorih, na primer v Cankarjevem domu ali Unionski dvorani, potem pa se je dejansko politično delovanje preselilo v oštarije. Tam se kajpak je in pije, pogosto zlasti drugo. Pomembne politične odločitve, kot vem, so sprejemali v gostilnah, na primer v razvpiti ljubljanski Urški, medstrankarska skrita in javna srečanja v navzočnosti lobistov pa so se zgodila po navadi v Maksiju, pri Mikiju v Penu ali v pregrešno dragem Asu, ki so pač bili najbolj pri roki.

Slovenci in gostilne, pač! In v gostilnah je sodelovanja največ. Ko pa stopimo iz nje, pa je to že druga zgodba.

Do letošnjih lokalnih volitev je še razmeroma daleč, verjamem pa, da so že zdaj nabrušene lokalne kose in vile ušpičene in verjetno tudi speglani vsi gvanti za k maši.

Najbrž (spet) naivno verjamem, da bo letos drugače. Sem še naprej optimistka, najbrž pač le ena srednje stara naivka, ki vedno znova verjame, da bodo ljudje ravnali prav.

Seveda sem na koncu vedno znova nategnjena, če se izrazim v jeziku novodobnih piscev po fejsbuku, a se še kar ne dam.

Sem pa vse bližje spoznanju, da si Slovenci verjetno res želimo sodelovanja, ampak tega enostavno nismo sposobni.

In sem se ob tem spomnila na politično ureditev v davnih Atenah in na tamkajšnje vojake, ki so bili člani manjših skupin, ki so se imenovale hetairije (tovarišije). Te so se skupaj urile in potem tudi skupaj jedle. V Atenah so jih imenovali tudi sinomosije in so bile nekakšni politični klubi, ki so si prizadevali dobiti oblast. V teh bojih so proti nasprotnikom uporabljali tudi tako imenovano črepinjsko sodbo, po kateri je lahko skupščina z večino glasov na lončenih črepinjah vsako leto za deset let izgnala iz mesta enega politika, s katerim so bili nezadovoljni.

In sem si že predstavljala veselice na Slovenskem, če bi tudi pri nas poznali institucijo desetletnega izgona politikov! Še posebej tistih, ki na velika usta zagovarjajo in pleteničijo o sodelovanju, nato pa od taistega sodelovanja ostane le »s« ali pa samo še pljuvanje po drugače mislečih.