Kolumna Lare Paukovič: Gregor Čeglaj in moški pogled

Ne spadam med ženske, ki ne bi prenesle lastne podobe v ogledalu. Z leti sem se naučila sprejeti svoje pomanjkljivosti in se vzljubiti kot celoto. Vseeno pa nekje pod površjem tli na stotine majhnih nezadovoljstev, celo sovraštev, ki jih je povzročilo odraščanje pod budnim očesom tako imenovanega moškega pogleda – in v posebno slabih trenutkih pridejo na plan. Sovraštvo do širokih bokov, ki mi onemogočajo najti pravšnji kroj hlač in zaradi katerih se mi je v osnovni šoli zdelo, da vsi buljijo vame – vmes so sicer postali »in« (hvala, Kardashianke), a je bilo zame prepozno, ker sem se že nepovratno sprla z njimi.

Nezadovoljstvo nad majhnimi prsmi, ki majic ne napolnijo tako lepo, kot so jih pri ikonah devetdesetih, ob podobah katerih sem odraščala (Britney, Lindsay, Jennifer) in ki so jim mediji delali krivico, ker so jih ogabno seksualizirali. Sovraštvo do svoje višine, ker je to pomenilo, da bo marsikateri fant manjši od mene, to pa se ne spodobi; do okroglega nosu, za katerega so mi bližnji včasih v šali dejali, da je krompirjast, do trebuha, ki ni povsem raven, pa še in še. Vse te potlačene frustracije, za katere se mi sicer zdi, da jih dobro nadzorujem, so prišle na dan ob ogledu posnetka, na katerem POP TV-jev sanjski moški Gregor Čeglaj ocenjuje znana slovenska dekleta od ena do deset, ocene pa pospremi s prostaškimi, šovinističnimi komentarji. Ko je kritiziral postavo blogerke Lepe Afne, češ da je debela, je bila to hkrati kritika mene in vseh ostalih žensk, ki imamo malo močnejša stegna in boke – in tega se zavemo vsakič, ko pridemo na plažo. Ko je rekel, da je treba Niki Zorjan zobe popraviti s fleksarico, so bili to tudi moji ne povsem ravni zobje, ki trenutno čakajo na zobni aparat. (Ali ga res potrebujem? Ne.) Ko je Rebeko Dremelj označil za kobilo, ker je »visoka punca«, sem bila to, hja, zopet jaz.

Ne gre za to, da bi me skrbelo, kaj o meni misli mišičnjak s televizije, s katerim se na kavi verjetno ne bi imela o ničemer pogovarjati. Težava je v tem, da Gregor Čeglaj ni eden, ampak jih je na stotine, na tisoče. Moških, ki na ženske gledajo kot na objekte in jih delijo samo v skupine »fukabilnih« in tistih, ki to niso. Ki jih ne zanima, kaj ženska počne, ali je talentirana, ambiciozna, poštena, kar koli – če je treba zobe popraviti s fleksarico, jih je pač treba. Da ne omenjam, da je Čeglaj ocenjeval ženske, ki po splošnih merilih veljajo za privlačne, a jo je večina komaj odnesla z oceno 3. Kaj šele ostale, ki ne?

Pogrom, ki je sledil objavi tega posnetka, je posledica tega, da je Čeglaj razkril vse to – grozljivo mizoginijo in plehkost naše družbe. Moški, ki pljuvajo po njem, so verjetno v določenem trenutku življenja sami počeli enako, ženske pa so besne, ker pod jarmom tega ocenjevanja živijo že celo življenje – ali pa so bile enako ostre in prostaške do ostalih žensk, ker jih tega uči družba. Sama lahko priznam, da sem enako stroga kot do sebe tudi do drugih. Pred časom sem brala knjigo o izjemnih ženskah, ki jih je avtorica večinoma opisovala kot lepotice. A niti ena se mi ni zdela zares lepa, vedno sem našla neko nepravilnost, ki je bodla v oči. Potem sem pomislila: kaj pa vendar počnem? Ocenjujem jih skozi prizmo današnjega moškega pogleda, skozi vse rumene medije in Playboye, ki so oblikovali moje otroštvo in mladost, skozi instagram filtre – čeprav je jasno, da so bile lepotice in so za vsakega, ki si ne pusti oprati možganov z nekimi popolnoma absurdnimi lepotnimi ideali, takšne še danes. Sem tako neizprosna tudi do moških? Pravzaprav ne.

Ko sem si ogledala posnetek, sem bila najprej za to, da je Čeglaj podvržen strogim sankcijam. A zdaj, ko je človek doživel takšen javni linč, se sprašujem, ali je to zares smisel. Prav je, da so sodelovanje z njim odpovedali sponzorji, katerih ciljna skupina so mlade ženske, prav je tudi, da se mu je razložilo, zakaj je to, kar je storil, nedopustno. A da zdaj krožijo posnetki, ki ga zmerjajo s še hujšimi besedami, denimo da ima majhen spolni organ in podobno? To je sramotenje moških na isti način kot ocenjevanje postav žensk in problema zagotovo ne bo odpravilo – samo poglablja kulturo primitivizma, v kateri tako ali tako živimo. Prava zmaga bi bila, če se Gregor Čeglaj ne bi samo pokesal za svoje besede, ampak da bi se sam od sebe naučil pogledati pod površino. To pa se skoraj gotovo ne bo zgodilo – in kriva je družba, ki svojih moških ne zna vzgajati na tak način.