»Mali čudeži se dogajajo vsak trenutek«

»Kako sem se zadnjič nasmejal, ko sem zagledal svojo fotografijo v vaši reviji v rubriki Modni radar,« mi najprej pove, ko pride iz svoje Štajerske na pogovor v Ljubljano.

»Fotografija je nastala na medijskem srečanju z Janom Plestenjakom. Na dogodek v Sobo 102 sem prišel 10 minut pred začetkom v puloverju in kavbojkah. Hitro sem letel v Zaro po obleko, pograbil prvi suknjič in hlače, se preoblekel in se čez minuto vrnil. Potem pa v vaši reviji preberem negativno oceno obleke. Ampak največja fora je bila, da na tej fotografiji nihče ni opazil etikete na rokavu, ki je nisem odstranil,« se nasmeji. O tem, ali ga je negativna ocena vendarle prizadela, ravnodušno pove: »To je bilo še v redu.«

Z nasmeškom na obrazu pa doda: »V sili hudič še muhe žre. Ravno tisti dan smo namreč dobili podatke o gledanosti Noči Modrijanov. Zelo smo verni in nam je Noč Modrijanov kot slavljenje Boga, kot naša molitev. Na to gledamo kot na neke vrste poslanstvo. Bilo je zelo lepo, tam smo pustili dušo, denar in še marsikaj. In res ogromno ljudi si je to ogledalo, zato smo bili tako evforični. In bil sem čisto v svojem filmu, da sem pozabil na vse,« pojasni, kako se je zapletla in razpletla situacija. Vse doživlja s strastjo
Blaža je sicer zelo težko uloviti, saj je venomer v pogonu.

»Že od malega sem deloholik. Vedno sem imel odgovoren pogled na vse stvari. Pri šestih letih me je zanimala ekologija, odnos do okolja, in že takrat sem bil zelo razmišljujoč. V teh stvareh sem užival, to me je izpolnjevalo. Zelo sem bil radoveden. Tako strast sem čutil pri stvareh. Ne da bi se recimo gnal zaradi nekega pohlepa ali statusa, ampak iz gole strasti. Sicer delujem umirjen, ampak po naravi sem zelo strasten človek in me navdušujejo kraji, muzikali, kulinarika pa tudi gospodarstvo in politika. Vse doživljam s strastjo. Ko pridem recimo ob desetih zvečer domov, se mi zdi, da imam še veliko časa. Nimam občutka, da je že konec dneva. Zelo polno živim.«

Nekoliko se zamisli, nakar iskreno pove: »Ko sem bil star 30, sem imel občutek, kot da sem star 90! Kot da sem vse doživel, živel sem trikratno, norel sem trikratno, delal sem trikratno ... Kaj pa bi zdaj še rad?! Pri tridesetih sem prišel v neko obdobje, ko sem se spraševal, kaj si sploh še želim. Tako polno sem živel.«

Decembra je dopolnil 34 let, v zadnjem času pa se je malo umiril. »Zelo rad hodim. Saj to je verjetno res najbolj dolgočasna stvar, ampak jaz grem rad na sprehod. Najbolj me sprošča pogovor z ljudmi, ki so prijetni in me bogatijo, pa da ni govora o glasbi, televiziji ali medijih. Torej pogovor o življenju, o tem, kako nekdo živi. Še vedno me zanimajo in navdušujejo ljudje.«

Noče pasti v past

Ker se rad sprehaja, sva se odpravila na sprehod. Zelo rad pa tudi potuje. »Nazadnje sem bil za dušo v Londonu, redno hodim na Evrovizijo, veliko sem tudi na Obali. Vendar redko kaj objavljam. Grem, se sprostim, tisto hočem imeti res zase, da nisem z ničimer obremenjen, ampak poskušam vase posrkati čim več.«

Tudi zato striktno ločuje zasebno življenje od medijev. »Zavedam se, da so družbena omrežja pomembna, ker je taka narava dela. Zelo pa pazim, da ohranjam trdna tla pod nogami, da si vedno znova v zavest prikličem, da je življenje tudi kaj drugega kot to, kar je napisanega in povedanega. Ne da se napisati soka življenja, ampak se ga da samo doživeti. Nočem pasti v past, ki jo vidim pri drugih, da je prva misel ob lepem doživetju, kako to objaviti. Če nekaj doživim, to podelim z najbližjimi, kar pa objavim, je premišljeno. Lahko je tudi kaj zasebnega, ampak da ne pozabiš, kaj je življenjski tok, da ne podrejaš vsega objavljanju. Ker menim, da ljudi manj zanima naše življenju, kot se marsikomu mogoče zdi. Zanima jih njihovo življenje. Zato, ko smo na kakšnih koncertih, raje vprašam: 'Kako ste kaj vi danes?' Ljudje raje govorijo o sebi, kot da venomer poslušajo, kje si bil ti, kaj si počel, kako kaj doživljaš. Težko je to razložiti, ampak nočem se ujeti v to past.«

Skrivnosten je tudi glede ljubezni, saj za zdaj o tem nismo zasledili še ničesar. »To se mi zdi res fino. Če v Sloveniji nimaš potrebe po tem, da bi te ljudje opazili, te ne opazijo. Če pa imaš potrebo po tem, že z nezavednimi gibi, obnašanjem, gestami, glasom, glasnostjo, kretnjami kličeš pozornost nase. Jaz zlahka živim zelo kvalitetno zasebno življenje, v dobri družbi hodim v kino, na večerjo, v toplice, na morje in nimam težav. Vendar o tem ne pripovedujem in s tem ohranjam lepe zasebne odnose. Vidim, da se to obrestuje na dolgi rok in da mi ta pristan, v katerega se vrnem po nastopu, ugaja.« Ob tem še doda: »Prav srečen sem.« Zala in

Gašper sta ga očarala

Na sprehodu so ga mimoidoče gospe lepo pozdravile in se z njim fotografirale. »Ljudje so zelo prijazni. To ni London, ampak Slovenija, ki je čudovita. Kamorkoli greš, ti ljudje poskušajo izkazati spoštovanje. Tako so prikupni, ko ti hočejo ustreči, ti pa moraš tudi s svojim vedenjem paziti, ker na vsakem koraku nekaj sporočaš ljudem.« Zato si za svoje oboževalce vedno vzame čas. »To so take majhne stvari, ki potem odločajo o lepoti življenja, pa tudi človeka.«

Vendar prizna: »Ljudje so včasih tudi zelo pronicljivi, znajo udariti kakšno pikro. Tisti gospod, ki je šel mimo naju, ko sva se fotografirala, ti je rekel: 'Raje se bom jaz slikal s tabo, bo vsaj nekaj moškega tam.' Luštno,« se nasmeji. »Tudi to moraš znati sprejeti, torej da znajo biti Slovenci zelo odkriti in neprizanesljivi. Ta gospod mi je polepšal dan.«

Nasmeh na obraz pa sta mu narisala tudi naša letošnja evrovizijska kandidata Zala Kralj in Gašper Šantl. »V desetih sekundah sta me prepričala. Že pred časom so me kolegi opozorili na njuno prvo pesem Valovi. Ko sem jo poslušal, sem videl, da imata edinstven pristop. Na Emi pa sta me očarala z iskrenostjo, pristnostjo, njuno medsebojno komunikacijo in z dobrim občutkom za lep slovenski jezik. Ko je Zala rekla, da je slovenščina najlepši jezik, sem bil res navdušen. Tudi Gašper se zelo dobro spozna na produkcijo.«


Zanju bo navijal tudi v Tel Avivu, kjer se bo letos odvijala Evrovizija. »Zelo pomembno se mi zdi, da se med sabo podpiramo glasbeniki iz povsem različnih zvrsti.« Modrijani pa so na 1. mestu po številu nastopov med slovenskimi glasbeniki, zelo pogosto nastopajo tudi na avstrijskem Koroškem in Štajerskem.

»Zanimiv fenomen je tudi na Hrvaškem. Permani je kraj blizu Opatije in tam živijo Hrvati, ki obožujejo slovensko glasbo. Ko so nas klicali, smo nekajkrat odpovedali, ker nismo verjeli, da je to mogoče. Potem pa smo enkrat šli, in ko smo prišli v nabito poln kulturni dom Hrvatov, katerih edina želja je bila samo slovenska glasba, nobene hrvaške, smo bili šokirani. Žurali in peli so do onemoglosti. Ni res, da na Hrvaškem ni naše glasbe.«

Bistvo življenja je delati dobro

Ko se usedeva na kavo, mi zaupa: »Hvala bogu, da imamo v Sloveniji veselice. Gasilci res skrbijo za vzdušje v domačem kraju. Pa ne samo to, zaradi njih se ljudje povezujejo, spoznavajo, zaljubljajo. Gasilci so fenomen, z veselicami pa so prava turistična znamenitost. Mislim, da bi morali vsi turisti, ki pridejo k nam, na gasilsko veselico. Da bi to morala biti tudi za državo gospodarska strategija za nekaj let. Treba je razmišljati tudi o tem, kaj je kultura veseljačenja, ne da na to gledamo z nekim predsodkom, ampak kot na družbeni fenomen, ki ga imajo ljudje radi in se lahko še razvija. In tudi trži za tujce. Najprej v Postojnsko jamo, potem pa na veselico,« se nasmeji.


Odkar so Modrijani s Plestenjakom 'zakuhali' pesem V dolini tihi, so nerazdružljivi. »Izredno ga spoštujemo vsi Modrijani, ker je neposreden in ne 'špara' jezika. Ob vsem, kar je doživel in naredil, še vedno preseneti, kako ga vedno znova gane in navduši življenje. Ko recimo sedimo na večerji, ustavi pogovor in reče: 'Poglejte ta sončni zahod.' Stvar, ki se nam zdi samoumevna, njemu ni. Zelo dober občutek ima za estetiko in vse lepo: na ljudeh, v ljudeh, naravi, hrani, kjerkoli. Najbrž nas ta odnos do lepega združuje.« povezuje jih tudi uspešno glasbeno sodelovanje in njihova zadnja skupna pesem Dal bom besedo, ki je že postala poročna himna.


Blaž pa najraje daje besedo življenju, in to dobesedno. Ob koncu iskrenega pogovora namreč pove: »Mislim, da je bistvo življenja delati dobro. Sam Boga doživljam kot odbojnik, zrcalo. Kar čutiš in pošiljaš, prejemaš nazaj in doživljaš. Vse dojemam kot krog, medsebojno povezanost. V celotnem univerzumu odmeva, kakšen odnos imaš do papirčka, ki ga vržeš na tla, do narave, živali, vsakega živega bitja in do predmetov. Mali čudeži se dogajajo vsak trenutek, če imaš odprto srce. Zame je najbolj smiselno v življenju se vsak trenutek truditi za dobro, ker to odmeva v večnost. Tudi ko tvojega življenja več ne bo, bo tisto, kar si naredil lepega in dobrega, odmevalo.«