Zadnji nastopi za Jugoslavijo

Olimpijske igre v kanadskem Calgaryju in južnokorejskem Seulu leta 1988 so bile zadnje, na katerih so slovenski športniki še nastopili pod jugoslovansko zastavo in grbom na športnih oblačilih. Kot da so bile prejšnje igre, zlasti zimske v Sarajevu leta 1984, ko je Jure Franko kot prvi Slovenec (takrat tudi Jugoslovan) osvojil prvo olimpijsko medaljo – srebro v veleslalomu –, nekakšna spodbuda osemnajstim slovenskim športnikom, ki so iz največjega mesta kanadske province Alberta prinesli domov kar tri odličja, dve srebrni in bronasto.

Mateja Svet, takrat najboljša slovenska smučarka, je ponovila sarajevski uspeh Jureta Franka in osvojila drugo mesto v olimpijskem slalomu, uspešne nastope v Kanadi pa je dopolnila še z odličnim 4. mestom v veleslalomu. Mojca Dežman je bila v slalomu deveta, moški del alpskih smučarjev pa ni bil tako uspešen.

Grega Benedik, Rok Petrovič in Tomaž Čižman so bili v različnih disciplinah deveti, Benedik v slalomu, Petrovič v veleslalomu in Čižman v superveleslalomu, ki je bil nova olimpijska disciplina. Bojan Križaj si bo olimpijske igre v Calgaryju zapomnil po hudi poškodbi, ki jo je staknil na treningu olimpijske proge tik pred tekmovanjem, in je igre spremljal iz bolniške sobe.
 

Dve medalji za Debelaka

A bolj kot alpinci so bili uspešnejši smučarski skakalci. Matjaž Debelak, Miran Tepeš, Primož Ulaga in Matjaž Zupan so osvojili srebrno medaljo v ekipni tekmi na veliki skakalnici. Ekipna tekma je bila tako kot superveleslalom v alpskem smučanju novost na zimskih olimpijskih igrah. Ekipni uspeh je z bronasto medaljo na posamični tekmi, prav tako na veliki skakalnici, dopolnil še Matjaž Debelak in postal prvi slovenski zimski športnik, ki je domov z olimpijade prinesel dve medalji.

Na zadnjih poletnih igrah pred razpadom Jugoslavije je v Južni Koreji jugoslovanski dres nosilo dva ducata športnikov iz Slovenije. Podobno kot pred štirimi leti v Los Angelesu so tudi tokrat za največ navdušenja v javnosti poskrbeli tekmovalci v moštvenih športih. V ospredju je bila košarkarska reprezentanca, za katero je nastopala izjemna generacija igralcev (Dražen Petrovič, Toni Kukoč, Dino Rađa, Vlade Divac ...), med katerimi je imel pomembno vlogo tudi slovenski branilec iz Slovenskih Konjic Jure Zdovc.

Ekipa selektorja Dušana Ivkovića, ki je potem do razpada skupne države osvojila še naslove evropskih in svetovnih prvakov, je v Seulu po porazu v finalu s Sovjetsko zvezo osvojila srebrno medaljo. V Seulu so tudi športniki Sovjetske zveze zadnjič igrali za svojo nekdanjo državo.
 

Še druga medalja za Pušnika

Dosežku moške reprezentance so sledila tudi dekleta. Po porazu v finalu z Američankami sta srebro okrog vratu prejeli igralki ljubljanske Ježice Polona Dornik in Stojana Vangelovska. Uspešna je bila moška rokometna reprezentanca Jugoslavije, za katero sta igrala vratar Rolando Pušnik in Iztok Puc. Rokometaši so se domov vrnili z bronasto medaljo. Pušnik, ki je štiri leta prej okoli vratu dobil zlato medaljo, je prejel še drugo olimpijsko odličje.


Zanimiva je tudi zgodba Iztoka Puca, ki je v Seulu nastopil za Jugoslavijo, pozneje na olimpijskih igrah leta 1996 v Atlanti je igral za hrvaško reprezentanco, v Sydneyju leta 2000 pa v dresu s slovenskim grbom. So pa igre v Seulu napovedale tudi zlato obdobje slovenskega veslanja, ki je nato v uvodnem desetletju samostojne olimpijske poti Sloveniji prineslo toliko veselja. V Seulu sta si bronasto medaljo v dvojcu brez krmarja priveslala Sadik Mujkič in Bojan Prešeren. Osmo mesto je osvojil dvojec Sašo Mirjanič-Milan Janša s krmarjem Romanom Ambrožičem. S tem se je končalo olimpijsko obdobje slovenskih športnikov v okviru jugoslovanske države. Poslej bodo športniki na olimpijskih igrah nastopali pod grbom in zastavo samostojne Slovenije.

Prihodnjič: Oblikovanje Olimpijskega komiteja Slovenije.