ATLETIKA
Na Gimnaziji Bežigrad niso imeli posluha za Klarino športno plat
Klara Lukan je veliki up slovenske atletike na srednjih in dolgih progah. Mladinska evropska prvakinja na 5000 m je tudi srebrna v krosu.
Odpri galerijo
Še se bo iskrila na stadionskem krogu in v naravi na krosih. FOTO: Peter Kastelic/AZS
Nekatere današnje športne zmote in razvade je treba izkoreniniti tudi pri Slovencih. Da velja le sprint in da so daljše proge pri smučarskem teku in atletiki le mučenje. Anamarija Lampič razbija kalup, slovenska kraljica športov pa je v preteklosti že imela ase na dolgih progah. Nekoč se je v dolgih stadionskih tekih občudovalo Petra Sveta, Staneta Rozmana, Stanka Lisca, zdaj pa vztrajna 20-letna Klara Lukan že kaže in napoveduje, da bo ob Maruši Mišmaš Zrimšek v tekih na 3000 m z zaprekami ali brez, 5 km in morebiti nekoč še na kateri daljši progi žlahtno kronala vztrajnostno miselnost.
Šentjernejčanka je evropska prvakinja med mladinkami na 5000 m, zlato je osvojila predlani v Boråsu, istega leta si je na prvenstvu stare celine v krosu v Lizboni v kategoriji do 20 let pritekla srebrno odličje.
Ker dolge proge zahtevajo kilometrsko podlago, je Lukanova, članica ekipe trenerja Tevža Korenta, v kateri je tudi Mišmaš Zrimškova, delovno temperaturo januarja lovila na podnebno prijaznem Portugalskem, v mestecu Monte Gordo. Ogrevala se je za zanjo najpomembnejše letošnje preizkušnje.
»Moj prvotni tekmovalni cilj, torej kar najboljši rezultat in visoka uvrstitev, je vsekakor evropsko prvenstvo za mlajše člane julija v norveškem Bergnu. Resnično upam, da se bo sezona odprla tudi na ravni mednarodnih mitingov, doslej še nisem imela veliko priložnosti sploh tekmovati na višji ravni. Ob koncu leta načrtujem dober nastop na evropskem prvenstvu v krosu v Dublinu. V dvoranski sezoni bo moja glavna tekma evropsko prvenstvo v začetku meseca marca v poljskem Torunu, tam bom tekla na 3000 m,« je Klara razložila tekmovalni jedilnik.
»Sicer sem v atletiki na začetku vadila vse discipline. Moj nekdanji trener je menil, da je za mlajše generacije v bistvu koristen vsestranski razvoj in da prezgodnja specializacija vodi v zaostanek pri napredku. Nato se je pokazalo, da mi najbolj ustreza tek na srednje proge. Izhajali smo iz discipline 800 m, do zadnjih treh let sem bila tako rekoč osemstometrašica,« pove mladenka, ki je med 3. in 5. razredom osnovne šole trenirala tenis.
»Moja vrlina je bolj vzdržljivostna prvina kakor hitrostna. Torej 3000, 5000 m, slednja je olimpijska disciplina,« navrže članska državna rekorderka na dva kilometra stadionskega teka, najboljšo znamko ima tudi v cestnem teku na 10 km. »Marušo Mišmaš Zrimšek, ker skupaj vadiva, na vsakodnevnih treningih prav občudujem, to mi daje dodatno spodbudo, da iz sebe iztisnem še več. Je čudovita partnerica za trening, stalno si pomagava, druga drugo delava boljšo, ona je moja največja vzornica. Nekaj tujih tekačic je name naredilo vtis, a za nobeno ne morem reči, da je moja vzornica,« razmišlja veliki slovenski atletski up.
Lukanova tudi ni več študentka fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo, prepisala se je na biotehniško fakulteto, program biotehnologije. »Ob pravi organiziranosti se da uskladiti študij in šport, je pa težko, da bi človek ob obveznostih vrhunskega športa pri preverjanju znanja pričakoval le desetke. Moram reči, da je to izjemno težko. Morala bi biti stalno navzoča na fakulteti, sproti delati, kar pa je v naši tekmovalni sezoni precej zahtevno. Vsekakor se da študirati in športno udejstvovati, je pa morebiti delo na najvišji ravni malce oteženo. Na mednarodnem oddelku Gimnazije Bežigrad, ki sem jo obiskovala zadnja dva letnika, pa niso imeli posluha za športno plat. A nisem se ozirala na komentarje učiteljev in sem zadevo po svoje odpeljala do konca,« je poti vztrajanja piko na i dala naša dolgoprogaška mladinska šampionka.
Šentjernejčanka je evropska prvakinja med mladinkami na 5000 m, zlato je osvojila predlani v Boråsu, istega leta si je na prvenstvu stare celine v krosu v Lizboni v kategoriji do 20 let pritekla srebrno odličje.
Ker dolge proge zahtevajo kilometrsko podlago, je Lukanova, članica ekipe trenerja Tevža Korenta, v kateri je tudi Mišmaš Zrimškova, delovno temperaturo januarja lovila na podnebno prijaznem Portugalskem, v mestecu Monte Gordo. Ogrevala se je za zanjo najpomembnejše letošnje preizkušnje.
»Moj prvotni tekmovalni cilj, torej kar najboljši rezultat in visoka uvrstitev, je vsekakor evropsko prvenstvo za mlajše člane julija v norveškem Bergnu. Resnično upam, da se bo sezona odprla tudi na ravni mednarodnih mitingov, doslej še nisem imela veliko priložnosti sploh tekmovati na višji ravni. Ob koncu leta načrtujem dober nastop na evropskem prvenstvu v krosu v Dublinu. V dvoranski sezoni bo moja glavna tekma evropsko prvenstvo v začetku meseca marca v poljskem Torunu, tam bom tekla na 3000 m,« je Klara razložila tekmovalni jedilnik.
Občuduje Mišmaš Zrimškovo
»Sicer sem v atletiki na začetku vadila vse discipline. Moj nekdanji trener je menil, da je za mlajše generacije v bistvu koristen vsestranski razvoj in da prezgodnja specializacija vodi v zaostanek pri napredku. Nato se je pokazalo, da mi najbolj ustreza tek na srednje proge. Izhajali smo iz discipline 800 m, do zadnjih treh let sem bila tako rekoč osemstometrašica,« pove mladenka, ki je med 3. in 5. razredom osnovne šole trenirala tenis.
Nisem se ozirala na komentarje učiteljev in sem zadevo po svoje odpeljala do konca.
»Moja vrlina je bolj vzdržljivostna prvina kakor hitrostna. Torej 3000, 5000 m, slednja je olimpijska disciplina,« navrže članska državna rekorderka na dva kilometra stadionskega teka, najboljšo znamko ima tudi v cestnem teku na 10 km. »Marušo Mišmaš Zrimšek, ker skupaj vadiva, na vsakodnevnih treningih prav občudujem, to mi daje dodatno spodbudo, da iz sebe iztisnem še več. Je čudovita partnerica za trening, stalno si pomagava, druga drugo delava boljšo, ona je moja največja vzornica. Nekaj tujih tekačic je name naredilo vtis, a za nobeno ne morem reči, da je moja vzornica,« razmišlja veliki slovenski atletski up.
Lukanova tudi ni več študentka fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo, prepisala se je na biotehniško fakulteto, program biotehnologije. »Ob pravi organiziranosti se da uskladiti študij in šport, je pa težko, da bi človek ob obveznostih vrhunskega športa pri preverjanju znanja pričakoval le desetke. Moram reči, da je to izjemno težko. Morala bi biti stalno navzoča na fakulteti, sproti delati, kar pa je v naši tekmovalni sezoni precej zahtevno. Vsekakor se da študirati in športno udejstvovati, je pa morebiti delo na najvišji ravni malce oteženo. Na mednarodnem oddelku Gimnazije Bežigrad, ki sem jo obiskovala zadnja dva letnika, pa niso imeli posluha za športno plat. A nisem se ozirala na komentarje učiteljev in sem zadevo po svoje odpeljala do konca,« je poti vztrajanja piko na i dala naša dolgoprogaška mladinska šampionka.
