Bencinski spektakel se ni izneveril tradiciji

ILIRSKA BISTRICA – Avtomobilistična gorsko-hitrostna preizkušnja v Ilirski Bistrici bo prihodnje leto stara četrt stoletja. Skozi sezone se je kalila in medila, danes je največji bencinski spektakel na slovenskih tleh, po obiskanosti primerljiva z največjimi športnimi dogodki pod Alpami v bolj opaženih panogah. Ni se izneverila tradiciji. Po petkilometrski progi proti Šembijam se že pregovorno na koncu poletja vali vse, kar kaj pomeni v svetovnem merilu. Letošnja udeležba, na startu je bilo skoraj 200 dirkačev, ni bila daleč od rekordne.

Mnogi so se bistriškega spektakla udeležili že tolikokrat, da številke ne znajo več izstreliti na pamet. »Mislim, da je bil to že moj 13. ali 14. nastop,« ni bil prepričan nekdanji evropski prvak v svoji kategoriji Aleš Prek: »Ilirska Bistrica že sama po sebi ponudi spektakel, ki doda še kanček več v primerjavi z drugimi dirkami. Tu se pojavi vsa evropska elita, zato je vselej enako lepo tekmovati. Kar pa zadeva priprave: psihološko je v glavi še vedno enak občutek kot prvič, le malce bolj premišljeno in umirjeno se vsega lotevam. A ko enkrat zasveti zelena luč, je vedno tako, kot ti da srce.« Prek – tekmuje spet tudi njegov starejši brat Miha – je evropski prvak postal leta 2011 z mitsubishijem lancerjem evo IV, nato dve leti sedel za volanom porscheja, preden se je spet vrnil v hondo civic type R: »Greš tako daleč, kolikor ti seže pogled in dovoljujejo zmožnosti. A v življenju ni le dirkanje, so še druge stvari, ki so zelo pomembne.« Eden najhitrejših slovenskih dirkačev Vladimir Stankovič se strinja le deloma – dirkanje je življenjski slog, skorajda nimaš izbire, zatrjuje. »Lažje je prešteti, kolikokrat me v Bistrici ni bilo – kvečjemu dvakrat –, kot kolikokrat sem bil. Žar ostaja, vsako leto so novi izzivi, nekaj je drugače, drug dirkalnik, nova konkurenca. Ilirska Bistrica poleg domače publike pritegne vse najboljše evropske voznike in boj z vsemi, ki kaj veljajo v tem športu, je najboljši motiv. To je nekakšno mini svetovno prvenstvo,« poudarja Ljubljančan, ki je z zdajšnjim dirkalnikom, dallaro, zelo zadovoljen, realno pa posega v drugo polovico elitne deseterice: »Prisiljen sem se bil vrniti v dvolitrski razred, trilitrski je za nas popolnoma nedosegljiv.

Tovarniški moštvi Oselle in Norme z milijonskim proračunom sta velik korak pred nami in sta nas potisnili nižje, kot bi lahko bili, žal. Pred desetletjem je bilo drugače, ko smo s formulami 3000 še lahko konkurirali za vrh Evrope.« Maskota bistriške dirke je domačin s Klenika Milan Bubnič z nepogrešljivo lancio delto HF integrale, s katero je na domačem dvorišču prvič dirkal že davnega leta 1997, leto prej še s cliom. »Nekatere stvari se spreminjajo, a dirkaško strast držim nespremenjeno. Ob sebi imam odlično ekipo, dirkalnik izboljšujemo, vse hitrejši je, tako da je vedno zanimivo. Volje mi zlepa ne zmanjka – ko bo drugače, bom kariero nemudoma prekinil,« je pojasnil Bubnič in se dotaknil tudi zgodovinskega prereza bistriškega spektakla: »Ima vzpone in padce. Nanj je vplivala tudi gospodarska kriza, danes je stanje boljše in posledično tudi udeležba avtomobilov. Ljudje cenijo to dirko, a ni več tako množično obiskana kot pred desetimi, petnajstimi leti, ko se je nabralo tudi do 25.000 gledalcev. Danes je trend drugačen, dogajanje lahko spremljaš in gledaš tudi na daljavo.«