Kult reprezentance bi lahko obudili rekorderji
Bolj ko se stvari spreminjajo, bolj ostajajo enake, je besede francoskega pisca upesnil roker Jon Bon Jovi. Veljajo pa tudi za 15. evropsko prvenstvo v rokometu, ki je prineslo veliko presenečenj, a pričakovane reprezentance v boju za kolajne. Daleč od njih so bili Slovenci, največje razočaranje eura na Madžarskem in Slovaškem.
Švedska je pred dvema letoma doživela polom na domačem euru, na katerem jo je premagala tudi Slovenija, a se hitro pobrala in osvojila srebro na lanskem SP v Egiptu, kjer so bile v polfinalu iste reprezentance kot letos v Budimpešti. Švedi so naredili še korak naprej in po 20 letih prišli do rekordnega petega naslova, ko so premagali branilce naslova iz Španije in jim preprečili ponovitev svojega hat-tricka iz let 1998, 2000 in 2002.
Danci, ki so si nakopali slabo karmo zaradi taktiziranja, so prišli do brona v revanši proti zaradi covida-19 zdesetkani Franciji, kar za favorite turnirja in svetovne prvake ni bil presežek. Poleg omenjenih ter sogostiteljice Poljske si je neposredno vstopnico na SP 2023 na Švedskem in Poljskem s petim mestom priigrala Norveška.
V štabu bi lahko imeli rekorderja po številu nastopov, rekorderja po številu golov, za Benom Lapajnetom vratarja z največ nastopi ter edinega igralca, ki je osvojil obe slovenski kolajni.
Vse druge čakajo spomladi kvalifikacije, tudi Slovenijo, ki obrača nov list v knjigi in bo v naslednjih dneh dobila novega selektorja. Ta bo moral najprej preskočiti nizko italijansko oviro, potem precej višjo srbsko. Slovenci vse od četrtega mesta na EP 2020 ne kažejo prave vrednosti, zgodba je šla od slabe (SP 2021) k slabši (kvalifikacije za OI) do obupne, 16. mesta na EP, kar je najnižja uvrstitev doslej.
Ni pa vse izgubljeno, tudi kapetan Jure Dolenec je po usodnem porazu s Črno goro spomnil, da se je Slovenija do nastopa v Riu 2016 dokopala iz predkvalifikacij za SP 2015 v Kairu. Torej sanje o Parizu 2024 še živijo, če bodo fantje premagali Srbe, bodo na SP lovili vstopnico za olimpijske kvalifikacije. Obstaja majhna verjetnost, da bi IHF poražencu podelila t. i. wild card, a se nanjo ne gre zanašati.
Kot je razmišljal predsednik RZS Franjo Bobinac, Slovenija potrebuje človeka, ki igralce dobro pozna, ima njihovo zaupanje/spoštovanje in lahko v kratkem času opravi nujne popravke. Denimo vrne nekatere, ki jih je odnesel Vranješev neposrečeni proces pomlajevanja, in priključi takšne, na katere gre staviti v prihodnosti, a je nanje Ljubo pozabil. Pri Švedih, ki imajo širšo bazo, je ključni gol za zlato dosegel 33-letni Niclas Ekberg, pri Dancih je bil odličen Lasse Svan (38), pri Špancih Joan Cañellas (35) in pri Francozih Nikola Karabatić (37) ... Ni mladih in starih igralcev, samo dobri in slabi.
Štab z 827 nastopi
Predvsem pa gre znova obuditi kult reprezentance in v enotno slačilnico vrniti zmagovalno miselnost. Zanimiva se zdi rešitev, da bi vajeti prevzeli možje, ki so zaznamovali izbrano vrsto v zadnjih 15, 20 letih, s selektorjem Urošem Zormanom, pomočnikom Luko Žvižejem, trenerjem vratarjev Gorazdom Škofom in direktorjem Vidom Kavtičnikom.
V štabu bi imeli rekorderja po številu nastopov za Slovenijo, rekorderja po številu golov, za Benom Lapajnetom vratarja z največ tekmami in edinega igralca, ki je osvojil obe slovenski kolajni. Kdo bi si jim upal pogledati v obraz, če se ne bi boril za svoj grb?
12
reprezentanc je osvojilo kolajne na EP, med njimi je Slovenija iz leta 2004, kar 27 od 45 so zbrale letošnje polfinalistke.
Pogled s časovne distance pokaže, da je Slovenija v zadnjih desetih letih naredila bistveni premik naprej: 6. mesto na EP 2012, 4. mesto na SP 2013, 8. mesto na SP 2015, 6. mesto na OI 2016, 3. mesto na SP 2017, 8. mesto na EP 2018, 4. mesto na EP 2020 in 9. mesto na SP 2021. Kakovosti je dovolj, potrebuje le pravega dirigenta, ki ne bo imel štirih prvih violin, ampak znal uglasiti orkester.
