GOBE
Pšeničnik ima najboljšo aromo
Najbolj znan goban je poletni, ta cenjena goba je primerna tudi za konzerviranje in sušenje.
Odpri galerijo
Poletni goban, lep in čokat
Nikakor ne moremo mimo najbolj znanega gobana, ki so ga v zadnjih dnevih polna tudi družabna omrežja: poletnega gobana (Boletus reticulatus).
Goba je mikorizna, živi v sožitju z drevesi, ki jim pomaga pridobivati vlago in mineralne snovi, koreninski sistem gliv pa daje gobam bogate hranilne snovi, izdelke fotosinteze, česar glive niso sposobne. Glive niso rastline, ampak spadajo v svoje kraljestvo imenovano fungi – gobe.
Tega velikega gobana je prvi opisal francoski mikolog Jean Jacques Paulet leta 1793 in ga imenoval Boletus aestivalis. Zdaj sprejeto ime je iz leta 1774, ko je to vrsto uradno opisal Jacob Christian Schaeffer in ga poimenoval B. reticulatus. Še do pred kratkim smo v naši terminologiji to gobo imenovali po prvotnem avtorju, zdaj pa je uradno ime reticulatus.
Splošno ime Boletus izvira iz grškega bolosa, kar pomeni grudica gline, specifični epitet reticulatus pa je sklicevanje na močno mrežasti vzorec na betu. Njegovo prejšnje specifično ime je bilo aestivalis, kar pomeni poletje. Pravimo mu tudi pšeničnik, pa seveda jurček.
Ključne značilnosti, ki pomagajo razlikovati poletnega od jesenskega gobana, je bel pas pod klobukom, prvotno rjavkasta površina klobuka pa se s starostjo pogosto naguba in poči ter nastane bel ali rjavkast mrežasti vzorec (reticulum). Klobuk ima od 5 do 20 centimetrov premera, najprej je polkrožen in s spodvihanim robom, nato se zravna in izboči. Površina je suha, žametasta, svetlo rjave do rumenkaste barve, najprej ravna, v starosti in v suhem vremenu pa kmalu razpoka. Trosovnica je iz navpičnih cevk, luknjice so drobne, najprej bele, nato rumene v starosti postanejo večje in olivno zelene barve.
Bet je do 15 centimetrov visok, najprej trebušast, nato postane razpotegnjen in valjaste oblike; včasih je celo malo ukrivljen. Pod klobukom je belkast, spodaj pa svetlo rjav in pokrit z belo ali rahlo rjavkasto veliko mrežico.
Goba raste posamično ali v skupini pod listavci, od ranega poletja do pozne jeseni. Je precej pogosta.
Po mnenju večine gobarjev ima poletni najboljšo aromo med vsemi gobani in zato je zelo cenjen v kulinariki. Lahko ga pripravljamo na vse mogoče načine, pečemo in kuhamo, dodajamo mesu, cenjen je tudi v vegetarijanski kuhinji. Gobo lahko sušimo ali zamrznemo ter uporabimo, ko jo potrebujemo.
Poletnemu gobanu je podoben jesenski ali kateri koli, ki ima v starosti zeleno trosovnico. Nemalokrat ga gobarji zamenjajo tudi z neužitnim žolčastim grenivcem (Tylopilus felleus), ki ima mlad belo trosovnico, pozneje pa postane rožnata. Poznam veliko primerov, ko so ljudje nabrali prav te hudo grenke gobane, jih skuhali in jih niso mogli zaužiti. Previdnost ni odveč, nabirajte le tiste gobe, ki jih zelo dobro poznate!
Goba je mikorizna, živi v sožitju z drevesi, ki jim pomaga pridobivati vlago in mineralne snovi, koreninski sistem gliv pa daje gobam bogate hranilne snovi, izdelke fotosinteze, česar glive niso sposobne. Glive niso rastline, ampak spadajo v svoje kraljestvo imenovano fungi – gobe.
V sožitju z dežnikarico FOTOGRAFIJE: Ana Ivanovič
Tega velikega gobana je prvi opisal francoski mikolog Jean Jacques Paulet leta 1793 in ga imenoval Boletus aestivalis. Zdaj sprejeto ime je iz leta 1774, ko je to vrsto uradno opisal Jacob Christian Schaeffer in ga poimenoval B. reticulatus. Še do pred kratkim smo v naši terminologiji to gobo imenovali po prvotnem avtorju, zdaj pa je uradno ime reticulatus.
Splošno ime Boletus izvira iz grškega bolosa, kar pomeni grudica gline, specifični epitet reticulatus pa je sklicevanje na močno mrežasti vzorec na betu. Njegovo prejšnje specifično ime je bilo aestivalis, kar pomeni poletje. Pravimo mu tudi pšeničnik, pa seveda jurček.
Ključne značilnosti, ki pomagajo razlikovati poletnega od jesenskega gobana, je bel pas pod klobukom, prvotno rjavkasta površina klobuka pa se s starostjo pogosto naguba in poči ter nastane bel ali rjavkast mrežasti vzorec (reticulum). Klobuk ima od 5 do 20 centimetrov premera, najprej je polkrožen in s spodvihanim robom, nato se zravna in izboči. Površina je suha, žametasta, svetlo rjave do rumenkaste barve, najprej ravna, v starosti in v suhem vremenu pa kmalu razpoka. Trosovnica je iz navpičnih cevk, luknjice so drobne, najprej bele, nato rumene v starosti postanejo večje in olivno zelene barve.
V starosti mu postane kožica klobuka premajhna.
Bet je do 15 centimetrov visok, najprej trebušast, nato postane razpotegnjen in valjaste oblike; včasih je celo malo ukrivljen. Pod klobukom je belkast, spodaj pa svetlo rjav in pokrit z belo ali rahlo rjavkasto veliko mrežico.
Goba raste posamično ali v skupini pod listavci, od ranega poletja do pozne jeseni. Je precej pogosta.
Po mnenju večine gobarjev ima poletni najboljšo aromo med vsemi gobani in zato je zelo cenjen v kulinariki. Lahko ga pripravljamo na vse mogoče načine, pečemo in kuhamo, dodajamo mesu, cenjen je tudi v vegetarijanski kuhinji. Gobo lahko sušimo ali zamrznemo ter uporabimo, ko jo potrebujemo.
Poletni goban je zelo cenjen v kulinariki, pripravljamo ga lahko na vse mogoče načine.
Poletnemu gobanu je podoben jesenski ali kateri koli, ki ima v starosti zeleno trosovnico. Nemalokrat ga gobarji zamenjajo tudi z neužitnim žolčastim grenivcem (Tylopilus felleus), ki ima mlad belo trosovnico, pozneje pa postane rožnata. Poznam veliko primerov, ko so ljudje nabrali prav te hudo grenke gobane, jih skuhali in jih niso mogli zaužiti. Previdnost ni odveč, nabirajte le tiste gobe, ki jih zelo dobro poznate!
