Plastični pokrov na betonski jašek
S prihajajočo zimo vselej nastopijo težave s pipo, ki je sicer v poletnih dneh na terasi zelo uporabna in dobrodošla, saj nam po vodo ni treba kar naprej hoditi v kuhinjo. Zelo dobrodošle so tudi vrtne pipe in vsa vodovodna napeljava, ki nam služi za zalivanje trave in vrta. Toda pozimi se temperature spustijo tudi pod ničlo, kar pomeni, da voda v ceveh in pipi hitro zmrzne. Led pa, kot vemo iz osnovne šole, se pri zamrzovanju razširi, voda pa je nestisljiva, zato bo pod pritiskom leda počila še taka jeklena cev.
Ni dovolj, da le zapremo ventil v hiši za vrtno pipo, izprazniti moramo tudi sistem. Težave so zelo pereče, če je stvar narejena napol, brez premisleka. Kaže tudi, da se tudi pri novogradnjah pojavljajo precej nenavadne rešitve, ki delajo lastnikom veliko preglavic. Vsi vodovodni ventili v hiši in zunaj hiše morajo biti locirani in nameščeni tako, da imamo do njih v vsakem trenutku neotežen dostop. Povedano drugače: inštalirani morajo biti tako, da jih lahko v vsakem trenutku zapre vsaka ženska roka.
V preteklosti so cevi za vrtno pipo in tudi ventil položili od 30 do 40 centimetrov globoko, da stvar pri lopatanju ali sajenju ne bi bila moteča. To je dovolj globoko za zime v zadnjih tridesetih letih, ni pa dovolj za polarne zime. Zlasti je problem jašek z ventilom, ki je običajno pokrit z lesenim, plastičnim ali betonskim, tudi litoželeznim pokrovom, kar je seveda zelo napačno. Vodomerni ali servisni jaški z ventili so danes po večini plastični, a tudi betonski. Eni ali drugi so primerni tudi za zimo, če so izolirani. Za sistem namakanja in zalivanja na vrtu običajno niso izolirani, zato moramo iz sistema spustiti vodo. Če je jašek betonski z betonskim pokrovom, je to velik problem, saj ta lahko tehta 20 kilogramov.
Če želimo kar koli spreminjati v betonskem jašku, to pomeni večji gradbeni poseg. Stvar pa z malo iznajdljivosti lahko poenostavimo. Kupili smo plastični vodomerni jašek s pokrovom, katerega premer je bil za kake 3 centimetre večji od obstoječega betonskega. Ob njem smo izkopali zemljino 40 cm globoko in ga posadili na betonskega. Seveda stvar ni bila čisto preprosta; v betonski jašek so na globini 30 centimetrov tekle vodovodna cev in električni vodniki za vrtno razsvetljavo. Plastični valj smo z vbodno žago vzdolžno prerezali po širini 5 centimetrov, da smo tako na zunanjem delu betonskega jaška zaobjeli inštalacije.
Če je jašek betonski z betonskim pokrovom, je to velik problem, saj ta lahko tehta 20 kilogramov.
Plastični valj smo potisnili tako globoko, da smo ga znivelirali, uravninili s površjem nasutega okrasnega kamenja. To smo uredili z daljšo vodno tehtnico, nato pa plastični valj zasuli z izkopano zemljino in gramozom. Če bi potrebovali večjo stabilnost, bi namešali vedro betona in z njim malce zalili plastični obod. A če bi ga zabetonirali, ga ne bi mogli premikati oziroma izvleči, če bi želeli kaj spreminjati, morali bi ga dobesedno iztolči. Na plastični obod smo nastavili plastični, izolirani pohodni pokrov, ki ga lahko kadar koli odpre vsaka ženska roka.
