Vroč kostanj za premrle roke

Zunaj diši po jeseni, drevesa so se odela v barve, v gozdovih že nabiramo kostanj, po mestnih središčih se vije vonj po pečenih kostanjih, kdor ima hišo z vrtom, pa ga speče kar sam, prenekateri povabi še sosede na kostanjev piknik.

Tako kuharski mojstri kot ljubiteljski kuharji zdaj že dobro vemo, da se vse začne z dobro sestavino, kostanj pa je najboljši, ko je njegova sezona, torej zdaj. Lahko ga kupimo tako na tržnicah kot v trgovinah, seveda ga lahko tudi naberemo sami. Iščimo zdrave, gladke plodove, ki se svetijo. Najboljši so tisti večji in bolj mesnati, maroni. Nagubane plodove in tiste z luknjicami pustimo, to je znak, da so skoznje potovali črvi. Svež kostanj je težak, brez praznega prostora med lupino in mesom.


Tako, kostanj imamo. Kaj pa zdaj? Izberemo način priprave, nekateri prisegajo na kuhane, drugi na pečene. Če ga bomo pekli, lahko to naredimo na več načinov: na ognju, kot to počnejo kostanjarji v mestih in kakor še pečemo na vrtu, a tudi v stanovanjih si lahko privoščimo doma pečenega, in sicer na štedilniku v posebni ponvi, mirno ga lahko spečemo tudi v pečici. A najprej ga pripravimo: z nožem previdno na debelejši strani naredimo zarezo, dolgo kake tri milimetre. Zareza je lahko polkrožna ali pa naredimo križec. Tako pripravljene plodove stresemo v pekač, poškropimo z vodo in pečemo 20 minut (odvisno od velikosti) na temperaturi 180 °C. Na polovici jih malo premešamo, da se enakomerno zapečejo z obeh strani. Pečeni so, ko se lupina razpre in se začne po kuhinji viti nepogrešljiv vonj jeseni. Da bi ga laže olupili, še vročega zavijemo v malce vlažno kuhinjsko krpo in pustimo nekaj minut. Najbolje jih je jesti v dobri družbi, po možnosti ob kozarcu mošta.