Shramba kliče

Nisem velika ljubiteljica paradižnika, pa si vseeno ne znam predstavljati shrambe brez kečapa in klasične paradižnikove mezge in omake s svežo baziliko. Najraje imam domačo paradižnikovo omako, zato mi ne preostane drugega, kot da si izberem dan za vlaganje in naredim zalogo za zimo.

Še vedno se mi zdi, da je paradižnikova omaka najboljša iz sorte volovsko srce, le dela je malo več s temi ogromnimi paradižniki, ki jih je treba razrezati in odrezati vse zelene žile. Letos sem izbrala malo mešano. Na mizi so bili lepo zloženi navadni okrogli pelati, podolgovati pelati san mercano, ki so mesnati in skoraj brez pešk, seveda volovsko srce in nekaj domačih paradižnikov brez posebnih imen in značilnosti. Parada rdečih paradižnikov je zavzela kuhinjo.

Slišalo se je žvenketanje stekla in pločevinastih pokrovčkov, ko sem se lotila iskanja parov. Kdo h komu spada oziroma kateri pokrovček se ujame s tem steklenim kozarcem? Morda je to še najtežji del. Lahko bi kupila nove kozarce in bi se vsi pokrovčki čudovito prilegali, ritual vlaganja pa bi s tem izgubil kar nekaj šarma. Ko so kozarčki in pokrovčki poparčkani, jih res temeljito operem in narobe obrnjene posušim na več plasteh kuhinjskih krp. Zelo pomembno pravilo pri vlaganju, tega sem se naučila že kot otrok, je brezhibna čistoča. Stara mama, mama in teta iz Beograda so vse poletje in zgodnjo jesen nekaj vlagale. Kuhale so se goste slivove marmelade, da je špricalo in me je lahko spekla vroča kaplja, če sem prišla preblizu. Naslednji dan so me pekle oči od ostrega kisa, s katerim so zalivale velike kozarce, polne paprik, stročjega fižola, rdeče pese, drobnih kumaric ali mešanice naribane zelenjave. V ogromnem loncu so se na krpi kuhali kompoti; če kakšen ni prijel, ko so snele kovinske sponke, sem ga lahko takoj pojedla. Medene olupljene breskve, kuhane v sladkornem sirupu, so napovedovale dolgo zimo.

Vlagale so tudi paradižnik, v steklenice s smešnimi pokrovčki. Megleno se spominjam, da je čez noč visel v gazi, skoraj brezbarvna tekočina je kapljala v lavor, preostanek so zjutraj prekuhale in spasirale. Pri nas nihče več ne pozna tega postopka. Jaz paradižnike olupim, narežem, kuham v veliki črni posodi in spustim skozi pasirko, da polovim še večino semen in spregledane trše dele. Solim sproti, baziliko dam čisto na koncu. Z vročo omako polnim kozarce, ogrete v pečici, in jih vračam v pečico (80 stopinj). Ko končam, pečico izklopim, kozarci pa ostanejo na toplem do jutra. Dan se konča s pospravljanjem rdečih odtisov, velikih skled in loncev ter dobrim občutkom, da mi pozimi ne bo treba v trgovino po paradižnikovo omako.