SLADKOR
Kristalni, v prahu in kockah
Sladkor pridelujejo iz sladkornega trsa in sladkorne pese; uporabljamo ga za izboljšanje okusa in okraševanje jedi.
Odpri galerijo
Takšen je najbolj primeren za posip. FOTO: Fotyma/Getty Images
Za sladkor vsi vemo, da z njim ne smemo pretiravati, a je vendarle nepogrešljiv v vsakdanji kuhinji in najbrž težko najdemo shrambo, kjer ne bi bilo na zalogi kakšnega kilograma tega živila, običajno belega. Z njim izboljšamo okus hrane in pijač, uporabljamo pa ga ne le v sladicah, temveč tudi v nekaterih slanih jedeh, na primer v dušenem zelju.
Ne daje le okusa, v slaščičarstvu je pomemben za okraševanje, iz njega na primer mojstri izdelajo glazure za torte in druga peciva, lahko mu dodajo tudi barvila. Poleg tega je naravni konzervans, zato je nepogrešljiv pri kuhanju marmelad, želejev, sadnih sirupov in drugih shrankov.
Sladkor oziroma saharozo najdemo v številnih živilih, predvsem v sadju, v čisti obliki, ki jo uporabljamo v prehrani, pa ga proizvajajo predvsem iz sladkornega trsa in sladkorne pese. Proizvajalci ga ponujajo v različnih oblikah, najpogosteje uporabljamo kristalnega, za peko in posip je najprimernejši v prahu, kupimo pa lahko tudi sladkor v kockah, ki ga ponudimo zraven čaja ali kave. Za pripravo marmelad in želejev uporabimo želirni sladkor, ki ima dodan pektin in citronsko kislino, vaniljev pa je nepogrešljiv v sladkih receptih.
Sladkali so se radi že naši davni predniki, pradomovina sladkorja je najbrž Indija, stari Grki in Rimljani pa so ga uvažali z Daljnega vzhoda. Na Kreti so imeli proizvodnjo sladkorja že okoli leta 1000, kolonialna Evropa pa je njegovo proizvodnjo organizirala v novoodkritih deželah Amerike. Danes je največja pridelovalka Brazilija. V Evropi ga pridelujemo iz sladkorne pese, saj sladkorni trs tukaj ne uspeva. Proizvajati so ga začeli pozno, šele v 18. stoletju v tedanji Prusiji. Tako iz trsa kot iz pese pridobivajo beli in rjavi sladkor, oba sta rafinirana in poleg sladkorja ne vsebujeta drugih snovi.
Poznamo še pravi rjavi sladkor, ki ga pridobijo z rafiniranjem sladkornega trsa in vsebuje še nekaj mineralov ter vitamin B. Stranski produkt pridobivanja sladkorja iz pese ali trsa je melasa, ki vsebuje manj sladkorja in več mineralov, železo, mangan, selen, kalij, kalcij, magnezij, baker in krom ter vitamine skupine B.
Pri kuhi in peki uporabljamo belega in rjavega. FOTO: Getty Images
Ne daje le okusa, v slaščičarstvu je pomemben za okraševanje, iz njega na primer mojstri izdelajo glazure za torte in druga peciva, lahko mu dodajo tudi barvila. Poleg tega je naravni konzervans, zato je nepogrešljiv pri kuhanju marmelad, želejev, sadnih sirupov in drugih shrankov.
Sladkor oziroma saharozo najdemo v številnih živilih, predvsem v sadju, v čisti obliki, ki jo uporabljamo v prehrani, pa ga proizvajajo predvsem iz sladkornega trsa in sladkorne pese. Proizvajalci ga ponujajo v različnih oblikah, najpogosteje uporabljamo kristalnega, za peko in posip je najprimernejši v prahu, kupimo pa lahko tudi sladkor v kockah, ki ga ponudimo zraven čaja ali kave. Za pripravo marmelad in želejev uporabimo želirni sladkor, ki ima dodan pektin in citronsko kislino, vaniljev pa je nepogrešljiv v sladkih receptih.
Je naravni konzervans, zato je nepogrešljiv pri kuhanju marmelad, želejev, sadnih sirupov in drugih shrankov.
Sladkali so se radi že naši davni predniki, pradomovina sladkorja je najbrž Indija, stari Grki in Rimljani pa so ga uvažali z Daljnega vzhoda. Na Kreti so imeli proizvodnjo sladkorja že okoli leta 1000, kolonialna Evropa pa je njegovo proizvodnjo organizirala v novoodkritih deželah Amerike. Danes je največja pridelovalka Brazilija. V Evropi ga pridelujemo iz sladkorne pese, saj sladkorni trs tukaj ne uspeva. Proizvajati so ga začeli pozno, šele v 18. stoletju v tedanji Prusiji. Tako iz trsa kot iz pese pridobivajo beli in rjavi sladkor, oba sta rafinirana in poleg sladkorja ne vsebujeta drugih snovi.
Poznamo še pravi rjavi sladkor, ki ga pridobijo z rafiniranjem sladkornega trsa in vsebuje še nekaj mineralov ter vitamin B. Stranski produkt pridobivanja sladkorja iz pese ali trsa je melasa, ki vsebuje manj sladkorja in več mineralov, železo, mangan, selen, kalij, kalcij, magnezij, baker in krom ter vitamine skupine B.
